Zgodbe iz naših zbirk: praznična skrinja
V lanskem decembru smo za vas odprli praznično skrinjo, v katero smo skrili polno presenečenj: novo številko Idrijskih razgledov 1-2/2020, novo slikanico Tihotapka Melhiorca in številne zgodbe. Te so bile času in vsebini praznikov primerne, pripravljene v obliki krajših video zapisov. Danes pa je pravi trenutek, da vam predstavimo tudi skrinjo iz naše etnološke zbirke.
Lesene skrinje so sodile med najpomembnejše kose pohištva na Slovenskem vse do začetka 20. stoletja. Na podeželju so bile namenjene shranjevanju oblačil in hišnega tekstila, orodja, žita in drugih poljskih pridelkov. V bivalnih prostorih so jih uporabljali za sedenje in neredko tudi za spanje. Glede na namembnost so bile različnih dimenzij, v notranjosti so lahko imele prekate in predale. V največjih skrinjah so shranjevali žito, v manjših so hranili drobne predmete, celo pomembne listine in pisma.
Vrsta lesa in njihova izdelava sta pričali o statusu lastnika. Premožnejši so imeli skrinje iz tršega lesa, npr. češnjevega, orehovega ali hrastovega, domači mojstri so se še posebej potrudili pri njihovi izdelavi in okrasitvi. Najlepše poslikane, rezljane in intarzirane so bile ženitovanjske skrinje. V takšni skrinji pripeljana bala je bila v ponos nevesti in njeni družini.
Skrinje za spravilo poljskih pridelkov so stale v kamrah, vežah, na podstrešjih in v kaščah. Na Slovenskem so se obdržale dalj časa kot skrinje za shranjevanje oblačil in hišnega tekstila, ki so jih proti koncu 19. stoletja začeli nadomeščati z omarami in predalniki. Danes skrinje simbolizirajo tradicijo, v svojih zbirkah jih hranijo muzeji, marsikatera pa krasi dom ali protokolarni objekt.
Naša skrinja izvira s Cerkljanske. Po velikosti (179 x 78 x 80 cm), izboru lesa (smrekov les) in enostavni obrtniški izdelavi spada med preprostejše skrinje, vendar je poslikana. Poslikava z oljnimi barvami in cvetlično motiviko je bila zelo razširjena na ženitovanjskih skrinjah v 18. in 19. stoletju. Sklepamo, da je naša skrinja prvotno služila kot del bale, pozneje pa se ji je spremenila namembnost. Leta 2019 smo se odločili, da jo restavriramo. Pred tem so v Restavratorskem centru v Ljubljani opravili postopek ANOXI sterilizacije zaradi okužbe z lesnimi insekti. Restavratorske posege na njej je izvedel restavrator Zoran Flander iz Zakojce.
Viri:
Makarovič, Gorazd. Slovenska ljudska umetnost. Ljubljana, 1981.
Moric, Anja. [https://festival-of-wood.com/zgodbe-lesa/12-zgodbe-lesa-skrinja], 19. 1. 2021.
Mirjam Gnezda Bogataj
Fotografije:
Bojan Tavčar, januar 2021