Muzejski večeri – dr. Uroš Lipušček: Pariška mirovna konferenca 1919: izvor večine današnjih kriz
Pariška mirovna konferenca 1919, ki je potekala po koncu prve svetovne vojne, ko so propadli štirje veliki imperiji, je bila eden od osrednjih političnih dogodkov 20. stoletja. Njene posledice so vidne še danes. Slovenci smo se na konferenci prvikrat v zgodovini pojavili v okviru delegacije Kraljevine Srbije (kasneje Kraljevine SHS) kot zgodovinski narod. Kljub pravici do samoodločbe, ki jo je razglašal ameriški predsednik Woodrow Wilson, je na konferenci zmagala tako imenovana stara diplomacija. Ta je pred in med vojno sklepala številne tajne sporazume.
Dejstvo, da omenjenih sporazumov na konferenci niso razveljavili, je Italiji omogočilo prilastitev velikega dela zahodne Slovenije, vključno s Trstom in Gorico. Zaradi Wilsonove nedoslednosti smo na plebiscitu leta 1920 izgubili tudi Koroško. Če Maribora ne bi zasedel general Maister s svojimi prostovoljci, bi verjetno izgubili tudi štajersko prestolnico. Edina pridobitev je bila priključitev Prekmurja (brez Porabja) k matični domovini.
Pariška konferenca je s svojo nedoslednostjo in pritiskom na Nemčijo med drugim povzročila tudi vzpon fašizma in nacizma ter številne krize na območju Bližnjega vzhoda, kjer so nastale številne umetne državne tvorbe. Sedanje napetosti in vojne na Bližnjem vzhodu so neposredna posledica odločitev, sprejetih na pariški mirovni konferenci. Zmagovalci so Rusijo oziroma Sovjetsko zvezo izključili iz mednarodnega sistema, ki so ga izoblikovali na pariški mirovni konferenci, kar je usodno vplivalo na tok zgodovine. Če bi jo povabili in integrirali v povojni sistem, bi se morda evropska zgodovina pisala drugače.