Ob 75. obletnici odhoda Franjevcev iz soteske Pasice

Letos bo minilo že 75 let od konca druge svetovne vojne, ki je povzročila toliko gorja in žrtev. Prav na današnji dan, 5. maja 1945, je osebje Partizanske bolnice Franja poskrbelo za prevoz ranjencev iz soteske Pasice v Gorico. Prišla je svoboda, tista po kateri so leta hrepeneli, o njej sanjali, pisali pesmi in bili zanjo pripravljeni žrtvovati vse. Le redki so še pričevalci, ki nam o tem lahko pripovedujejo iz prve roke. Na srečo so ohranjeni številni dokumenti, fotografije, spominski zapisi, tudi filmski posnetki …

Kustosinja Milojka Magajne je z nami delila sledeči zapis: “Sama pogosto segam v to bogato zakladnico zgodb in pričevanj. Ne jemljem vseh za suho zlato, a vendar me znova in znova presunejo zgodbe, ki govorijo o silni energiji, pogumu, solidarnosti in humanosti, ki so jih tako posamezniki kot narod vložili v borbo za obstanek, za osvoboditev. Še posebej tu pri nas, na Primorskem.

Kaj je gnalo takratne najstnike, letnike 1925 do 1929, da so odhajali v partizane, se kot kurirji izmikali sovražnim zasedam in za svoj pogum in drznost pogosto plačali z življenjem? Hoteli so biti enaki svojim starejšim vrstnikom, hoteli so prispevati svoj delež k osvoboditvi.

Kaj je gnalo Janeza Podnjivčem, Metoda v Logu, Venclja pri Cmilku, Luko v Grapi, vsi kmetje iz Novakov, da so postavili na kocko varnost in življenja svojih družinskih članov? Vse sile so prostovoljno usmerili v pomoč bolnišnici ter celo sprejemali ranjence v svoje domove. Začutili so, da morajo sami prevzeti pobudo in se zoperstaviti zlu, ki jih je tlačilo že toliko let pod fašizmom. Šlo je za preživetje, za svobodo in obstoj naroda, tudi njihov lasten obstoj. Nihče od njih ni tega počel iz koristoljubja. Bila je solidarnost v najčistejšem pomenu besede.

Kaj je gnalo mlado zdravnico Franjo, da se je odločila, da pomaga partizanskim ranjencem, ko pa bi lahko na varnem v svoji zasebni ordinaciji v Ribnici, ki jo je mukoma opremila, gradila svojo zdravniško kariero? Ni šlo le za Hipokratovo prisego. Za svoje delo je bila nagrajena z ovadbami, aretacijo in zaporom. Še več, vse to je na nek način doživela tudi v partizanih, ko se je po krivem obtožena morala za nekaj časa umakniti iz bolnišnice v soteski in se zagovarjati pred javnim tožilcem pri višjem vojaškem sodišču IX. korpusa.

Pa vendar, tudi ona piše o svobodi z velikimi, vznesenimi besedami. »Svoboda je bila blizu, na dosegu rok, nič nam je ni moglo vzeti. Pričakovali smo jo nestrpni, vznemirjeni, a tudi s kančkom strahu. Kateri partizan se ni večer za večerom pogovarjal o njej? Svoboda je bila nekaj velikega, a tudi neznanega.«

Prav vsak od Franjevcev nosi svojo zgodbo, niso vse junaške in vredne občudovanja, so tudi takšne, ki govorijo o izdajah, zahrbtnosti in hinavščini. Bili so le ljudje, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi kot vedno in povsod. Nikoli pa ne smemo pozabiti, da so s svojim uporom izborili svobodo, ki je nam povojnim generacijam tako samoumevna. Mogoče že preveč samoumevna?

Med obiskovalci Franje so pogosto tudi skupine mladih. Razlagam jim o tem, kaj so njihovi vrstniki počeli med vojno, kako velika vrednota je bila zanje svoboda in kaj vse so bili zanjo pripravljeni žrtvovati. Vidim, da se jih pripoved dotakne, čeprav zanje svoboda ni vrednota, o kateri bi kaj dosti razmišljali, vsaj ne v smislu, da svoboda pomeni tudi varnost in miroljubno sožitje.

Partizanska bolnica Franja je simbol povezovanja evropskih narodov, ki so se skupaj zoperstavili fašizmu in nacizmu ter nam priborili mir in svobodo. Napisi Živela svoboda! so v majskih dneh pred 75 leti naznanjali težko pričakovani mir. Zanj so bile potrebne ogromne žrtve, zato naj se sleherni med nami vpraša: Kaj lahko jaz storim, da ohranimo mir?”