Je grad, ni grad?
V začetku 16. stoletja, zgolj dobrih 30 let po naključnem odkritju bogatega nahajališča živega srebra, je na strateško najustreznejšem mestu postopoma zraslo mogočno poslopje gradu Gewerkenegg. Njegovo nemško ime v prevodu pomeni preprosto ‘rudniški grad’. Takratni zasebni lastniki rudnika so ga zgradili za obrambo pred Benečani in Turki, skladiščenje živega srebra in živil ter nastanitev rudniškega vodstva.
Leta 1575 je deželni knez odkupil vse rudniške deleže, s čimer je grad prešel v državno last. V začetku 17. stoletja je postal upravno središče novoustanovljenega idrijskega gospostva. Izvirno (nemško) ime gradu se je znova uveljavilo ob praznovanju 500-letnice mesta Idrija ter obsežnejši obnovi gradu v začetku devetdesetih let 20. stoletja.
Ruda na rudo – palača
Začetki gradnje na grajskem hribu segajo v leto 1493, ko so nemški rudarji kmalu po prihodu v Idrijo tam postavili leseno kapelico sv. Ahacija; ta je bila pozneje vključena v grajski kompleks. Grad so gradili v več fazah. Rudniški podjetniki so kapelo sprva obzidali in utrdili, v letih 1522–1533 je sledila obsežna faza gradnje. Renesančni grad je bil ob koncu gradnje zavarovan z zunanjimi okopi, s tremi okroglimi vogalnimi obrambnimi stolpi, na južni strani pa s potokom Nikova. Glavni vhod na zahodni strani naj bi bil zavarovan z dvižnim mostom. O tem priča ohranjeni kamniti »zob« nad portalom današnjega glavnega vhoda. Za gradbeni material so med drugim uporabili kar rabljene lončene posode – retorte, v katerih so žgali živosrebrovo rudo. Na vzhodni strani gradu je na sklepniku portala vrh notranjega lesenega stopnišča vklesana letnica 1527. Izkazovala naj bi bodisi zaključek določene faze gradnje, še verjetneje pa priča o datumu izdaje dovoljenja, ki ga je 2. maja 1527 zasebnikom za gradnjo izdal vladar Ferdinand I.
V 17. stoletju sta bila na vzhodnem pročelju gradu, obrnjenem proti današnjemu mestnemu središču, postavljena manjši stolp in strešni stolpič z uro. Kdaj natančno, ni povsem jasno, toda zasledimo ga že na doslej najstarejši znani upodobitvi gradu in mesta, objavljeni v Slavi Vojvodine Kranjske iz leta 1689. V zadnji četrtini 17. stoletja so stare lesene temelje zamenjali z novimi, zidanimi, ter uredili udobno stanovanje za rudniške nameščence in skladišča, v katerih so hranili kar dveletno zalogo žita za vse rudniške delavce.
V 18. stoletju je sledila baročna prenova gradu. Vzhodno pročelje, ki ga oklepata stolpa, je bilo prvotno ožje in je obsegalo le širino arkadnih hodnikov, domnevno sredi 18. stoletja pa so prostore razširili proti vzhodu. To potrjujeta debelina sten in letnica 1758, vklesana na vzhodnem zunanjem portalu. Takrat je prenovljeno podobo dobilo tudi grajsko dvorišče, olepšano s polkrožnimi arkadami in z baročnimi poslikavami. Dela so se najverjetneje končala v času rudniškega upravitelja Antona Sartorija, kar potrjuje tudi zapisana letnica 1758 ob ohranjeni freski v drugem nadstropju gradu. Kdo je freske ustvaril, ni znano, stilizirani motivi in izbira barv pa izpričujejo podobnost z okoliškimi kmečkimi freskami. Morda je pri poslikavah sodeloval tudi znani idrijski rojak, rudniški kartograf, umetnik in graditelj klavž, Jožef Mrak (1709–1786).
V 19. stoletju so zazidali baročne arkade, prebelili baročne freske ter dozidali manjša utilitarna prizidka. Leta 1851 so dokončno opustili grajsko kapelo sv. Ahacija in oltar preselili v kapelo Janeza Nepomuka pod gradom. V franciscejskem katastru iz leta 1824 so bili h grajski posesti že všteti lepo urejeni grajski vrt in spremljajoča gospodarska poslopja.
Zadnje temeljite sanacije in obnove je bil grad deležen med letoma 1988 in 2017. Danes urejeno grajsko dvorišče razkriva pogled na odprte arkade s tlakovanim hodnikom, vodnjak in slikovite rekonstruirane baročne freske, bolj pozornemu očesu pa ne uidejo niti podrobnosti: vklesane letnice nad portali različnih slogovnih obdobij. Pestro in mednarodno preteklost rudarske Idrije razkrivajo tudi »zgodbe v kamnu«, predstavljene v grajskem lapidariju.
So se po grajskih hodnikih sprehajale grofične?
Poleg težnje po obrambi so sklepu rudniških podjetnikov o gradnji utrjenega gradu botrovali tudi gospodarski razlogi. Prav iz teh razlogov idrijski grad velja za ganerbni grad, posest v lasti več lastnikov. Na hodnikih idrijskega gradu bi v preteklosti najbrž brez težav srečali uglajeno damo – soprogo rudniškega upravitelja, le stežka pa bi srečali občutljivo grofično, v idrijskem gradu namreč nikoli ni prebivala plemiška družina, fevdalnega gospoda je zastopal vsakokratni upravitelj rudnika: direktor s pomožnim strokovnim osebjem in z uradništvom. Grajski prostori so bili namenjeni rudniškim uradom, pisarnam, knjižnici ter stanovanju rudniškega upravitelja in njegove družine. V pritličju in kleti so bila skladišča, grajske ječe in hlev. Kljub temu grajski prebivalci niso bili kdorsibodi – navsezadnje so vodili enega najpomembnejših podjetij v cesarstvu ter drugi največji rudnik živega srebra na svetu! Čeprav v njem nikoli ni prebivala plemiška družina, pa je bil Gewerkenegg kot upravno, sodno, obrambno in gospodarsko središče idrijskega gospostva grad v pravem pomenu besede.
Grad brez grajskih duhov, a zanimiv za raziskovalce preteklosti
Grad je bil za spomenik kulturne dediščine razglašen leta 1986, spomenik državnega pomena je postal leta 1999. Skupaj s svojimi vsebinami je med najpomembnejšimi spomeniki idrijske tehniške dediščine, leta 2012 vpisane na Unescov Seznam svetovne dediščine. Od leta 1954 v gradu domuje Mestni muzej Idrija. V njem so osrednji, skoraj 2.000 m2 veliki razstavni prostori namenjeni predstavitvi izjemne poltisočletne zgodovine mesta Idrija in tukajšnjega živosrebrovega rudnika, drugega največjega rudnika te žlahtne kovine na zemeljski obli. Zgodbe o preteklosti Idrije in njenih prebivalcih, rudarjih in klekljaricah so s predmeti, fotografijami, z maketami, načrti in dokumenti predstavljene na štirih razstavah: Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije; Po sledi Merkurja: Idrija-Almadén; Mejniki 20. stoletja in Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina.
Rudnik je mesto in mesto je rudnik
Osrednja muzejska razstava Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije prikazuje 500-letni razvoj rudnika v podzemlju in hkratno rast mesta na površju. Uvodoma je predstavljena geološka preteklost Idrijsko-Cerkljanskega območja, nastanek idrijskega rudišča – bogatega nahajališča živosrebrove rude; v vitrinah so razstavljeni različni tipi cinabaritne rude, iz katere pridobivajo edino tekočo kovino. Bogat kos rude lahko vzamemo tudi v roke in ocenimo njegovo težo. V nadaljevanju spoznamo upravni ustroj in delovanje rudnika kot gospodarske enote, tehnološke procese, delo v jami in njenih zunanjih obratih, kjer so posebej izpostavljeni vodne pregrade »klavže«, imenovane tudi slovenske piramide, in postopki žganja rude v različnih obdobjih, s poudarkom na izmenjavi znanj o proizvodnji živega srebra in njegovi uporabi. Srečamo se z znamenitimi Idrijčani in s skrbjo rudniških upraviteljev za razvoj zdravstva, šolstva, kulture, kar vse dela idrijski rudnik in Idrijo tako posebna in drugačna.
Idrijski rudarji vs španski forcadosi
Interaktivna razstava Po sledi Merkurja: Idrija-Almadén spregovori o razsežnostih dediščine živega srebra, o vlogi in pomenu živega srebra za svetovno zgodovino in razkrije usodo dveh največjih tovrstnih svetovnih rudnikov – Almadéna v Španiji in Idrije v Sloveniji, pa tudi usode ljudi, ki so delali v obeh rudnikih. Mesti sta bili prav zaradi rudnikov več sto let gospodarsko in tehnološko povezani. Danes rudnika ne obratujeta več, a sta zaradi raznolike, edinstvene ter celovite in avtentične dediščine, ki sta jo uspela ohraniti in predstaviti javnosti, vpisana na Unescov Seznam svetovne dediščine, dediščine vsega človeštva. Razstava razkriva tudi skrivnost postopka amalgamacije, ki je z množično uporabo od srede 16. stoletja povzročil pravo industrijsko revolucijo. Enormne količine zlata in srebra, v srednje- in južnoameriških rudnikih pridelane s pomočjo (tudi idrijskega) živega srebra, so prihajale v Evropo kot bogastvo oz. denar in omogočale razcvet kulture, znanosti, umetnosti. Za potrebe amalgamacije je bila porabljena skoraj polovica vsega na svetu pridobljenega živega srebra.
Novi časi, novi gospodarji
Stalna razstava Mejniki 20. stoletja zajema čas od prve svetovne vojne do rojstva samostojne Slovenije. Prikazani so usodni trenutek priključitve Primorske h Kraljevini Italiji, čas italijanske okupacije, poitalijančevanja in fašističnega pritiska na zavedno slovensko prebivalstvo, nemška zasedba ter bombardiranje Idrije spomladi leta 1945. Obenem je z narodnoosvobodilno borbo, delovanjem Partizanske bolnice Pavla in Tiskarne Slovenija predstavljena tudi dediščina upora proti nacizmu in fašizmu, ki ima širši, vseevropski pomen. Konec druge svetovne vojne nam je prinesel socialistično oblast. Ta se je končala leta 1991, to pa je tudi čas, ko je v Idriji za vedno zaprl vrata drugi največji rudnik živega srebra na svetu. Gospodarstvo se je uspešno prestrukturiralo, mesto in podeželje se v novi državi razvijata v sodobno, inovativno industrijsko družbo.
Včasih za zaslužek, danes za kratek čas
Razstava Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina predstavlja več kot 300-letno tradicijo izdelovanja klekljane idrijske čipke, katere ime je prepoznavno in uveljavljeno v širšem evropskem prostoru. Klekljarice so s svojim delom rudarskim družinam stoletja zagotavljale skromen, a pomemben dodatni vir dohodka. Podobno kot rudarjenje je tudi klekljanje pustilo neizbrisen pečat v identiteti Idrije in njenih prebivalcev ter v slovenski kulturni dediščini. Le malo čipk je ostalo doma in krasilo oblačila rudarskih žena in hišne prostore. Tiste najstarejše, največje in najlepše iz muzejske zbirke prikazujemo na razstavi z naslednjimi vsebinskimi sklopi: Klekljane čipke v Evropi, Razvoj idrijske čipke, Trgovina s čipkami, Klekljarice, Čipkarska šola, Festival idrijske čipke, Čipke in družba, Zakladnica čipk. Zakaj se ne bi po ogledu preizkusili še v klekljanju?
Spominska soba pisatelja Franceta Bevka
Poleg navedenih razstav je v muzeju na gradu Gewerkenegg na ogled Spominska soba pisatelja Franceta Bevka, kulturnega delavca, velikega borca za slovenski jezik in slovenski narod v najtežjih časih primorske zgodovine pod fašizmom in med drugo svetovno vojno. Bevk spada med najustvarjalnejše slovenske mladinske pisatelje, njegov opus obsega preko 150 naslovov (Tatič, Grivarjevi otroci, Pestrna, Peter Klepec, Moja mladost, Pastirci, Kaplan Martin Čedermac …). Ogledate si lahko nekatere prevode njegovih del v tuje jezike, tudi Grivarjeve otroke v japonščini, pohištvo, bogato knjižnico in kopico zanimivih drobnih predmetov iz pisateljeve delovne sobe v Ljubljani, ki jih je idrijskemu muzeju po pisateljevi smrti podarila žena Davorina. O njegovem življenju in delu pa se lahko poučite tudi ob obisku Domačije pisatelja Franceta Bevka v Zakojci.
Programi za skupine odraslih
Grad Gewerkenegg – rudniški grad
Grajski posebnež, poln skrivnosti! Sezidan je bil v 16. stoletju za potrebe obrambe, skladiščenja živega srebra ter delovanja rudniške uprave. Grad ima renesančno podobo z arkadnim dvoriščem in s slikovitimi poslikavami v baročnem stilu, ki vas bodo gotovo očarale! Danes v njem domuje Mestni muzej Idrija. Muzej pripoveduje zgodbo o 500-letni zgodovini rudnika in mesta Idrije, odstira pogled na težki rudarjev vsakdan, ki so ga lepšale družabnosti ter snežno bele idrijske čipke, ki so jih v zavetju domov za dodatni zaslužek klekljale njihove žene in hčerke. Pridite in ujemite Merkurja na razstavah:
- Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije,
- Po sledi Merkurja: Idrija – Almadén,
- Mejniki 20. stoletja,
- Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina.
Več o lokaciji
Programi za šole
Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije
Idrija na časovnem traku
Življenje na gradu
Grajski lapidarij: zgodbe v kamnu
Merkurjev laboratorij
Razvoj uveljavitve človekovih pravic na primeru idrijskih rudarjev
Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina
Idrijska čipka in tihotapka Melhiorca
Spominek z odtisom idrijske čipke in klekljano kitico
Mejniki 20. stoletja
Spominska soba pisatelja Franceta Bevka
Muzejski predmet in poklic – kustos
Čarobni muzejski kovček
Odpiralni čas
Grad Gewerkenegg
Ogled:
Posebnosti
Grad kraljuje na majhni vzpetini nad mestom Idrija in je viden z osrednjega trga, od koder je oddaljen 5 min hoje. Do gradu se povzpnete po stopnicah s sprednje strani ali pot nadaljujete po cesti do zadnjega vhoda. Tam je na voljo nekaj parkirišč za osebna vozila. Avtobusom priporočamo parkiranje na avtobusni postaji, od koder je do gradu približno 10 min hoje.