1. in 2. november – praznika vseh svetih in vernih duš
1. november – praznik vseh svetih in dan spomina na mrtve
Po krščanski tradiciji vse svete kot spominski dan vseh svetnikov uradno praznujemo od leta 835. Praznik pa ima starejše, poganske korenine. 31. oktober je bil začetek keltskega novega leta, obdobja mraza, pomanjkanja in teme. To je bil čas, ko so se na zemljo vračali demoni in podzemni bogovi, ki se jih je bilo potrebno obvarovati. Ljudje so verovali, da imajo duhovi prednikov posebno moč, zato so bile s tem dnem povezane številne šege in navade, nenazadnje ima tu svoj izvor tudi ameriški »Halloween«.
Na Slovenskem so grobove pokojnih ob večjih praznikih krasili z mahom, svežim cvetjem in na njih prižigali sveče že konec 19. stoletja. Urejanje grobov in obisk pokopališča 1. novembra sta del tradicije in izkaz našega spoštovanja.
2. november je po krščanski tradiciji praznik vseh vernih duš. Verniki na ta dan posebej molijo za duše umrlih v vicah. Po vsej Evropi je bila razširjena stara vera, da so se 1. novembra ob večernem zvonjenju začele vračati duše iz vic. Do zvonjenja naslednjega dne so bile rešene trpljenja. Skoraj povsod na Slovenskem je bila značilna pogostitev vernih duš; na mizo so jim dali blagoslovljeno vodo in hleb kruha, v goricah tudi kozarec vina in prižgali svetilko, napolnjeno z oljem. Kljub temu, da sta bili jed in pijača zjutraj na mizi nedotaknjeni, so verjeli, da so bile duše v gosteh; slišali so jih stokati in ihteti.
Nekoč zelo razširjena slovenska navada je bila, da so gospodinje obdarovale otroke in reveže s posebnimi, majhnimi hlebčki kruha, ki so jih različno poimenovali. V naših krajih so jim rekli prešce, kar je v bistvu pomenilo presen, nekvašen kruh. Drugje so zanje poznali imena: vahtiči (nem. wachen: bedeti), hlebčki, mižnjeki ali kržeji (Koroška), krapci (Štajerska), dušice (okolica Ljubljane) idr.
Pisatelj France Bevk je takole z besedo obudil navado, ki ji je bil priča v začetku 20. stoletja na Cerkljanskem:
»Na vernih duš dan smo brali prešce. To so mali hlebčki, ki jih kmetje na ta dan delijo ubogim za verne duše v vicah. Šolska oblast je prepovedala tisto “beračenje״, tudi oče se mu je upiral. Četudi nismo imeli polja, nas vendar nihče ni štel za bajtarje. Pa saj ni šlo za to. Meni je bilo do doživetja, do svojevrstnega užitka, ki sem ga nestrpno pričakoval vse leto. Obhoditi v enem dnevu sedem ali osem vasi in vasic, stopiti v sto kmečkih hiš, videti celo reč novih obrazov, različnih izb, svetih podob in orodja, temu se nič ni dalo primerjati. Nekateri kmečki otroci so jokali, ker niso smeli z nami. Mati in babica sta se potegnili zame, njuna beseda je obveljala.« (Začudene oči, Moja mladost, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1969, str. 66)
Pred 1. novembrom leta 2003 smo na domačiji Pr’ Pirhu na Straži izpeljali delavnico izdelave prešc. Udeležilo se jo je enajst otrok, ki so pod vodstvom gospodinj Anice in Jožice Pirih zamesili vsak svoj mali hlebček kruha in komaj počakali, da se je le-ta spekel v krušni peči. Medtem pa sta jima kustosinji Milojka in Mirjam pripovedovali o praznikih in pomenu kruha.
Mirjam Gnezda Bogataj, Milojka Magajne
Fototeka Cerkljanskega muzeja; foto: Milojka Magajne
