Partizanske smučarske tekme

Einstven dogodek v okupirani Evropi
Cerkno, januar 1945

Medtem ko so na slovenskih tleh še vedno potekali boji z okupatorsko vojsko, je bilo v osvobojenem Cerknem na Primorskem januarja 1945 organizirano dvodnevno smučarsko tekmovanje. Edinstven dogodek sredi okupirane Evrope je bil več kot zgolj športno tekmovanje, šlo je za manifestacijo upornega in svobodoljubnega duha slovenskega naroda.

Po kapitulaciji Italije, septembra 1943, je Cerkno je postalo partizansko središče za Primorsko in del Gorenjske – sedež osvobojenega ozemlja. Osvobojeno ozemlje pa je bilo z vseh strani obdano s sovražnimi postojankami, od koder so v času ofenziv vpadali pripadniki nemških enot. Bilo je tudi več letalskih napadov, zato je območje konec vojne dočakalo močno izčrpano in porušeno. V Cerknem so bili nastanjeni štabi partizanskih enot, zavezniške misije in številne delavnice, ki so jih organizirali za potrebe vojske in prebivalstva. 

Smučarska delavnica v Cerknem

Smuči so že stoletja nazaj uporabljali tudi v vojaške namene, saj omogočajo hitrejše premikanje v zimskih razmerah. Uporabljali so jih tudi partizani, še zlasti kurirji. Prvo smučarsko četo so ustanovili leta 1942 na Blokah. Konec leta 1944 so takšne enote oblikovali tudi v okviru 31. divizije 9. korpusa. Njihovo urjenje je potekalo na Cerkljanskem vrhu, zaupali pa so ga Ažmanu, ki je postal tudi komandir čete. Problem je predstavljalo pomanjkanje smuči in opreme, saj je okupator večino le-te že prej zaplenil.

Za oskrbo operativne vojske je v zaledju skrbela Vojna oblast 9. korpusa z različnimi odseki v sodelovanju s civilnimi oblastmi. Na njenem območju je delovalo več komand vojnih področij in komand mest ter partizanskih straž (v manjših mestih). V pristojnost prometno-tehničnega odseka je med drugim sodila tudi organizacija vojaških delavnic, za kar je skrbel referat za delavnice.

Glavni štab NOV in PO Slovenije je 30. oktobra 1944 vsem upravam vojnih oblasti naslovil dopis, da morajo v delavnicah poskrbeti za izdelovanje smuči za potrebe operativne vojske. Za smuči naj se uporablja suh jesenov les. Priporočajo dolžino 170 cm in širino 9 cm. V primeru, da delavnic ni na razpolago, je odredil njihovo ustanovitev oziroma razdelitev izdelave po sestavnih delih (leseni, kovinski, usnjeni). Zahteval pa je tudi, da naj v sodelovanju s civilnimi oblastmi, poskrbijo za oddajo smučk civilnega prebivalstva. Zadevo so označili kot nujno. Jože Slavec, strokovni vodja za delavnice pri NOVGRADU je 13. novembra 1944 zaprosil referenta za delavnice pri vojni oblasti NOV in POJ, da jim za potrebe izdelave smuči dodeli Rudija Finžgarja, ker je prvovrsten strokovnjak. Finžgar se je tedaj nahajal v minerskem vodu Škofjeloškega odreda v okolici Krope. Sodeč po podatkih iz ohranjene karakteristike je bil dva dni pozneje že v Cerknem. Albina Mlakar se je spominjala, da je prišel vprašat, če bi lahko imeli delavnico v njihovi hiši – nekdanji hotel Porezen –, ki je bila sicer zaradi bombardiranja poškodovana in brez oken. Menda je po Čeplezu in Planini zbiral šipe za okna. Finžgar je v delavnico pritegnil številne znance iz Krope in bližnje okolice, na ohranjenem seznamu, ki ni datiran, je 17 imen. Sledilo je zbiranje mizarskega orodja, strojev in materiala za izdelavo smuči. Manjše mizarsko orodje so dobili v bližnji okolici, prvi univerzalni mizarski stroj je začel obratovati 22. novembra, dva stroja so decembra 1944 pripeljali iz Ajdovščine. 

V tej delavnici se vrši inštalacija enega rezkarja in enega skobeljnika za les, ki smo jih pred kratkim pripeljali iz Ajdovščine. Delavnica ima sedaj kompletno opremo za izdelovanje lesenih delov smuči. Težave imamo edino z okovi. Okove dobivamo iz Gorenjskega vojnega področja, vendar doslej v majhni količini. Delavnica je do zdaj samo renovirala stare smuči. Sedaj ima pa v delu 50 parov novih smuči.

Iz poročila tehničnega oficirja Komande Gorenjskega vojnega področja iz začetka decembra 1944 je razvidno, da so les za smuči, ki naj bi ga transportirali v Cerkno, žagali na žagi v Železnikih. Zbiranje smuči so organizirali: Komandi mesta Kranj in Bohinj (Bled) ter Partizanska straža Žiri. Vendar dobava ni stekla po pričakovanjih, saj je šef Prometno-tehničnega odseka Vojne oblasti 9. korpusa NOV in POJ v dopisu GŠ z dne 17. decembra 1944 zapisal, da so rezultati smučarske delavnice kar se tiče izdelkov zelo pičli. Konec decembra je tehnični oficir poročal, da so zbrane smuči (66 parov) oddali operativnemu odseku 31. divizije in drugim enotam. Omenja tudi, da se je iz Šentvida pripeljalo za 800 parov lesa za smuči. Les je suh, razrezan in pripravljen za izdelavo smuči. Vendar so imeli težave s transportom tega lesa, konec januarja 1945 je namreč zapisal:

Radi omenjenega lesa /800 parov/ nam je obljubljeno, da kakor hitro bo cesta orana, se bo les pripeljal v Kropo. 800 parov lesa za smuči, prosi tovarišica, katera bo ta les izdala, da se ji po vojni povrne. Za 200 parov pa je pripravljena podariti, to se pravi, da bo skupno za 1000 parov smuči.

Smučarska oziroma mizarska delavnica je delovala v kleti Hotela Porezen, na desni. Zbirka razglednic Mestnega muzeja Idrija

Kdaj in kakšna količina tega lesa je dejansko prispela v Cerkno ni čisto jasno. V knjižici Partizanske smučine Cerkno ’45 je zapisano, da je bilo deščic za približno 180 parov. Z velikimi napori so jih iz Krope s konjsko vprego prepeljali preko Jamnika, v nadaljevanju pa so jih iz Farjega potoka zaradi strmine morali nositi na ramah ali si ga celo podajati iz rok v roke (Masterl 1995: 49–50). Verjetno je ta pošiljka prispela v Cerkno šele enkrat v februarju 1945.

V začetku januarja so vodji delavnice Finžgarju nadrejeni poslali dopis, s katerim želijo okrepiti nadzor na delom delavnice oziroma Finžgarjem kot vodjo:

Opažamo, da prihajajo po smuči v vaše delavnice razni tovariši, ki neupravičeno zahtevajo od vas smučke. V bodoče mora vsaki, ki pride po smučke imeti pooblastilo od štaba korpusa, od obeh divizij ali pa od našega [prometno-tehničnega] odseka. Vsak, ki bi prišel po smučke brez pooblastila od omenjenih forumov mu smučke ne smete izdati. Pošljite nam takoj seznam vseh oddanih smuči in sicer komu ste jih izdali in po čigavem dovoljenju. Za vse izdane smuči, ki ste jih izdali 31. diviziji zahtevajte od iste potrdila. […] Sporočite nam po čigavi zahtevi ste izdali zavezniški misiji (Angležem) 4 pare smučk.

V prvi polovici januarja 1945 so v smučarski delavnici v Cerknem izdelali 75 parov smuči. Zaposlenih je bilo 14 delavcev: 1 delovodja, 1 izdelovalec okov, 3 kolarji, 8 mizarjev in 1 ključavničar. Imeli so težave, ker je delal samo en stroj, rezkar je imel pokvarjen pogonski motor.

Od sredine januarja do sredine februarja 1945 so izdelali 36 parov smuči, 92 parov palic za smuči, 18 parov cokel, 74 kom krožkov za palice, 89 parov natezalcev za smuči.

V poročilu Referata za delavnice z dne 28. 2. 1945 pa so med drugim zapisali, da so strojno mizarsko delavnico (prej smuško) premestili v bližino žage, da jim dobava lesa ne bo več povzročala preglavic. V poročilu o delu te delavnice pa smuči niso več omenjene.

Iz omenjenih poročil lahko razberemo, da je smučarska delavnica v Cerknem delovala približno dva meseca, od sredine decembra 1944 do sredine februarja 1945. V tem času so v njej izdelali 111 parov novih smuči, poleg druge smučarske opreme pa tudi cokle, torbe in celo čolne ter popravili oziroma dopolnili neznano število parov starih smuči. 

Rudi Finžgar (1920–1995)

Rudi se je za delo z lesom navdušil že kot otrok, in sicer v očetovi mizarski delavnici, ki jo je ta uredil v Kropi po vrnitvi iz Amerike. Končal je dve leti obrtne šole in leto višjega obrtnega tečaja ter postal kvalificiran mizar. Bil je navdušen smučar, začel je tudi tekmovati, največ v skokih, pa tudi v smuku in slalomu. Leta 1938 je po opravljenem tečaju na Crepoljskem nad Sarajevom postal najmlajši učitelj smučanja v takratni Kraljevini Jugoslaviji. Leta 1940 se mu je uresničila velika želja – prvič je skočil na Bloudkovi velikanki v Planici in bil s 84 m najboljši skakalec tistega dne. Že naslednje leto je s 95 m postavil slovenski rekord, kot prvi Slovenec pa je istega dne preletel tudi magično mejo 100 m, vendar je pri 101 m podrsal ob pristanku. 

Bil je simpatizer osvobodilnega gibanja, a so ga imeli za nezanesljivega, ker mu ideje komunizma niso bile blizu. Zaradi tega so družini poleti 1942 zaplenili premoženje. Z očetom in sestro se je preselil v Begunje. Stopil je v stik s partizani in zahteval opravičilo, ki ga je menda tudi dobil. To kaže, da je imel samozavesten in odločen nastop. Opravičilno pismo mu je poslal sekretar Jelovškega okraja KPS Vinko Hafner. V njem je obžaloval zaplembo, do katere naj bi prišlo zaradi prehitrega upoštevanja izjav obveščevalcev, ki so se pokazale kot neresnične. 

Spomladi 1943 je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, vendar je od tam pobegnil in se novembra istega leta prostovoljno pridružil partizanom. Na Jelovici je postal član VOS-a (Varnostno-obveščevalna služba), pozneje pa je bil minerec v Prešernovi brigadi. Proti koncu leta 1944 so ga poslali v osvobojeno Cerkno, da vzpostavi partizansko smučarsko delavnico.  

Pri organizaciji delavnice je bil uspešen, v njegovi glavi je zrasla tudi ideja o smučarskem tekmovanju. Njegovi ambicioznost in samoiniciativnost pa nista bili všeč partijskemu vodstvu. Danijel Lepin, šef prometno-tehničnega odseka je v dopisu z dne 24. 1. 1945 Referatu za delavnice zapisal:

Z ozirom na to, da se je pokazala potreba, da postavimo enega dobrega politkomisarja v smuško delavnico in sicer iz tega vzroka, ker so se tja skoncentrirali poleg vodje delavnice vsi tovariši iz Krope, ker izgleda ta delavnica kot nekaka moderna trgovina vam naročamo sledeče: Takoj je treba postaviti v to delavnico enega energičnega in dobrega politkomisarja (po možnosti) starega partizana, ki bo vodil in kontroliral delo in delavce v tej delavnici.

Finžgar je zamenjal enega sedlarja za drugega iz Krope, kar jim tudi ni bilo všeč in so zahtevali menjavo. Zahtevali so tudi menjavo mizarjev, ki naj ne bi bili z Gorenjske ampak po možnosti s Primorske. Če to ne bi bilo mogoče, predlagajo menjavo strokovnjakov za izdelavo smuči s tistimi iz delavnice v Žireh. 

Sredi februarja 1945 so izdelavo smuči opustili, še vedno pa je delala mizarska delavnica. Ta je bila po Finžgarjevem pričevanju pred zadnjo ofenzivo marca 1945 razpuščena, on pa dodeljen Kosovelovi brigadi. 

Po vojni je Finžgar preostanek materiala iz delavnice v Cerknem odpeljal v Žgoše pri Begunjah. Tam je 24. septembra 1945 skupaj z družabniki ustanovil obrtno zadrugo z omejeno zavezo za izdelovanje smuči in telovadne opreme z imenom Elan, za katero je stroje in opremo prispeval njegov oče. Dve leti pozneje je bila zadruga podržavljena in se kmalu razvila v republiško in zvezno industrijsko podjetje za izdelavo športne opreme. Finžgar ga je vodil do leta 1958.

Po vojni je bil član jugoslovanske reprezentance v smučarskih skokih in je nanizal še nekaj slovenskih rekordov. Leta 1951 je v Oberstdorfu skočil 117 m, rekord se je obdržal kar devet let. Redno in z veseljem se je po vojni udeleževal tudi spominskih smučarskih tekem v Cerknem. Umrl je leta 1995. 

Rudi Finžgar s kolegi iz reprezentance, Original hrani Blaž Finžgar

Partizansko smučarsko tekmovanja

Cerkno, 20.–21. 1. 1945

O poteku smučarskega tekmovanja v Cerknem je bilo že veliko zapisanega. Organizacijski odbor Partizanskih smučin Cerkno ’45 je izdal več publikacij s pričevanji udeležencev tekmovanj. Novih dognanj v zvezi s tekmovanji nismo uspeli odkriti, zato samo na kratko povzemamo takratno dogajanje.

Komandant 9. korpusa Jože Borštnar je sprejel predlog Rudija Finžgarja za organizacijo dvodnevnega tekmovanja. V kratkem času je ekipa smučarske delavnice ob pomoči komandirja smučarske enote Ažmana pripravila vse potrebno za izvedbo. Kurirji pa so raznesli poziv enotam 9. korpusa, da naj se udeležijo dvodnevnega tekmovanja v Cerknem, in sicer v patruljnem teku, veleslalomu in skokih. Dogodek je pomenil priložnost za sprostitev, pomemben pa je bil tudi njegov propagandni učinek.

Start in cilj patruljnega teka, ki je potekal 20. januarja, je bil na istem mestu, ob robu vasi. Foto: Marijan Masterl, hrani MNSZS

Patruljna tekma naj bi pokazala smučarsko znanje, spretnost pri streljanju in telesno vzdržljivost smučarjev partizanov. Sodelovalo je sedem patrulj z dvajset tekmovalci (ena je bila nepopolna), ki so v Cerkno prišli z različnih koncev Gorenjske in Primorske, nekateri praktično z bojišč. Strelišče je bilo nedaleč od cilja. Tarče so predstavljale kjantarice – trebušaste steklenice za vino poveznjene na leskove palice, zapičene v tla, ki so se ob zadetku razbile.

Drugi tekmovalni dan je postregel z dvema tekmama. Dopoldan v veleslalomu je zmagal Janko Štefe, poznejši jugoslovanski reprezentant in udeleženec olimpijskih iger leta 1952 na Norveškem. Popoldanski smučarski skoki so bili prava atrakcija. Zmagal je Finžgar, ki je sicer tekmoval v vseh treh disciplinah. V konkurenci je skočil 25 m, izven konkurence pa celo 31 m. Tekmovalce je ob spremljavi godbe na pihala 31. divizije spodbujalo več sto gledalcev, med njimi tudi člani zavezniških misij, ki so bili takrat v Cerknem.

Med smučarskimi skoki so priletela zavezniška letala in začela odmetavati padala s pomočjo za partizansko vojsko, zaradi česar so morali tekmo za nekaj časa prekiniti.

Dvodnevno tekmovanje se je zaključilo s prireditvijo v dvorani gospodarskega doma. Najboljšim so podelili diplome in praktične nagrade. Prvaki so dobili tudi orožje, Finžgar je za prvo mesto  prejel angleško brzostrelko Sten. Na programu prireditve pa je bil celo boksarski dvoboj. 

Padala nad Cerknim, hrani MNSZS.

Spominske smučarske tekme

Ob 30-letnici partizanskega smučarskega tekmovanja v Cerknem so prvič priredili spominske tekme s spremljevalnim programom, na katerih so poleg borcev NOB nastopili tudi otroci. Prvo tekmovanje za borce je potekalo na Črnem vrhu nad Cerknim, poznejša pa na smučišču, ki ga je na pobočjih Cerkljanskega vrha uredil Smučarski klub ETA Cerkno, organizator prvih tekmovanj. Zaščitni znak spominskih prireditev je od vsega začetka risba smučarja s silhueto partizana v ozadju. Motiv je povzet iz diplome, ki jo je za zmago v skokih prejel Rudi Finžgar. Spominske tekme so leta 1982 poimenovali Partizanske smučine Cerkno ’45. Po vsej verjetnosti je bil navdih zanj dokumentarni film z naslovom Partizanske smučine, ki ga je Televizija Ljubljana prvič predvajala januarja 1981. 

Za organizacijo in izvedbo tekmovanj skrbi organizacijski odbor, ki ga imenuje Občina Cerkno, v sodelovanju s številnimi domačini: posamezniki, društvi in organizacijami. Na čelu organizacijskega odbora sta se zvrstila le dva predsednika. Prvi je bil Rado Jakin (1982–1996), ki je poleg JLA pritegnil k sodelovanju tudi enote teritorialne obrambe. Nasledil ga je Miha Butara, polkovnik Slovenske vojske, (1997–2025). Po njegovem prihodu so prireditev povezali z osamosvojitvijo leta 1991 in k sodelovanju pritegnili predstavnike Slovenske vojske. 

Zadnja leta se tekmovanj poleg šolske mladine udeležujejo predstavniki različnih veteranskih organizacij in vojske. Tako se ohranja spomin na edinstven športni dogodek, ki je bil izraz poguma, nezlomljivega duha in odločnosti slovenskega naroda, da si v sodelovanju z drugimi narodi pribori svobodo in mir.

Prvenstvo veteranov vojne za Slovenijo v veleslalomu. Arhiv Partizanske smučine 2014

V začetku novega tisočletja je bila za ohranitev prireditve ključna pobuda OZ VVS Idrija–Cerkno, da se v okviru partizanskih smučin organizira tudi prvenstvo severnoprimorskih veteranov vojne za Slovenijo v veleslalomu, ki je z leti preraslo v vseslovensko prvenstvo. S svojimi tekmovanji pa sta se v prireditev vključili tudi Zveza Policijskih veteranskih društev Sever in Zveza slovenskih častnikov. Tekmovanja in druženja slovenskih bojevnikov različnih generacij predstavljajo način utrjevanja in prenašanja vrednot domoljubja na mlajše rodove.

Tekmovanje učencev, v organizaciji OŠ Cerkno, Partizanske smučine, 22. 1. 2025. Arhiv OŠ Cerkno.

Viri:
Arhiv Republike Slovenija
Masterl, Marjan (1995). Partizanske smučine Cerkno ’45. Cerkno: Organizacijski odbor Partizanske smučine Cerkno ’45.
Požun, Lojze (1958). Zaledna vojaška oblast v zahodnih predelih Slovenskega Primorja. Letopis Muzeja narodne osvoboditve LRS. Ljubljana: Muzej narodne osvoboditve LRS. Str. 157–190.

Potujoča razstava Mestnega muzeja Idrija je del programa obeleževanja 80-letnice partizanskih smučarskih tekem, ki ga je pripravil organizacijski odbor Partizanskih smučin Cerkno ’45. Sestavljena je iz petih obojestranskih panojev, ki v sliki in besedi predstavljajo zgodbo o edinstvenem smučarskem tekmovanju med drugo svetovno vojno. Povzetki besedil so prevedeni tudi v angleški jezik. Razstava je predvidena za zunanje površine.

Pred Cerkljanskim muzejem bo na ogled od 11. aprila do 25. maja 2025