Z imenom Franceta Bevka (1890-1970), pisatelja Cerkljanske in Primorske, se sreča vsak slovenski šolar. Rodil se je v številčni bajtarski družini v Zakojci pri Cerknem. Starši so ga poslali v uk za trgovca, a se je njegovo vajeništvo klavrno končalo. Trpko življenjsko izkušnjo je pozneje opisal v povesti Tatič, sicer pa je svoje prvo delo, pripoved o razbojniku Lazariniju, kot 12-letni fantič na skrivaj napisal v majhni podstrešni sobi. Že kot dijak na goriškem učiteljišču je veliko pisal in objavljal. Manj znano je, da je objavil tudi dve pesniški zbirki, eno za otroke (Pastirci pri kresu in plesu), drugo za odrasle (Pesmi). Zaradi svoje narodnozavedne drže med fašizmom je bil preganjan in zaprt, a ni nehal ustvarjati. Objavljal je pod številnimi psevdonimi, med najbolj znanimi je Pavle Sedmak.
Snov za svoja dela je Bevk zajemal iz domačega, kmečkega okolja in časa, ki ga je sam živel. Od tod junaki njegovih otroških in mladinskih del. Se spomnite Petra Klepca, Ferjanča, Blažeta in Lenarta iz Pastircev, Nežke iz Pestrne, pa Lukca in njegovega škorca na dolgem potovanju v Ameriko? Zaradi zgodovinskih okoliščin, ki so med fašizmom prizadele Primorsko, posebno mesto zavzema narodno zavedni duhovnik Martin v Kaplanu Martinu Čedermacu, usodo najmlajših v tem obdobju pa je orisal v Malem uporniku. Vznemirjala ga je tudi daljna preteklost, v nekaj zgodovinskih romanih (Krvavi jezdeci, Škorpijoni zemlje, Črni bratje in sestre, Človek proti človeku) je orisal življenje v hudih časih prve polovice 14. stoletja, ko so ljudi pestili fevdalne vojne, kobilice, potres, lakota in kuga. Bevkove zgodbe, postavljene na trda tla resničnosti, so krute, žalostne, a hkrati tudi polne drobnih radosti. Pričajo o veliki navezanosti pisatelja na domače kraje in ljudi. Obiščite njegov dom v Zakojci, njegovo Indijo Koromandijo, in začutite duh nekih davno minulih časov.
Bevk velja za izjemno plodovitega mladinskega pisatelja, za maldino je napisal okoli petdeset del, vseh pa preko sto petdeset. Spada tudi med najbolj prevajane slovenske avtorje. Njegova dela so prevedena v več kot dvajset različnih jezikov. Po nekaterih (Kaplan Martin Čedermac, Pastirci, Črni bratje) so bili posneti filmi in TV-oddaje.
Med drugo svetovno vojno in po njej je bil aktiven tudi v družbenopolitičnem življenju. Sodeloval je v boju za naše zahodne meje in bil zelo razočaran, ker Trst in Gorica nista bila priključena matični domovini. Živel in delal je v Ljubljani in Novi Gorici. Umrl je 17. septembra 1970, na svoj 80. rojstni dan, v Ljubljani, pokopan pa je v Solkanu. Po njem se danes imenujejo številne ulice in trgi, osnovne šole v Tolminu, Ljubljani in na Opčinah pri Trstu, knjižnici in občinske nagrade v Novi Gorici in Cerknem. Za dolgoletno uspešno upravljanje Partizanske bolnice Franja je Bevkovo nagrado Občine Cerkno za leto 2013 prejel tudi naš Muzej.
Ste že kdaj slišali za tihotapce? Razkrivamo vam resnično zgodbo iz 18. stoletja o Marini Melhiorci, najstarejši po imenu znani prekupčevalki s čipkami in tihotapki z živim srebrom. Revna, starejša, a očitno prebrisana ženica iz Šebrelj na Cerkljanskem je bila v Idriji v letih 1729 in 1731 vpletena v sodni proces proti tolpi tatov in tihotapcev. Ohranjeni zapisi se berejo kot prava kriminalka, vse od noči, ko so tolminski sodni sluge v visokem snegu prigazili do Šebrelj, zgrabili in hudo pretepli ubogo Melhiorco ter jo zaprli v ječo na idrijskem gradu. Kljub starosti in betežnosti je zasliševalce ves čas vodila za nos in končno … Takratni rudniški upravitelj, plemeniti Franc Anton Steinberg, je priznal, da proces proti obravnavanim tihotapcem presega njegove moči. Nemara še zlasti zato, ker je bila vanj vpletena ženska. O usodi Melhiorce in njenih tovarišev v zločinu izveste ob obisku Muzeja, ogledu muzejske filmske pravljice Melhiorca in njena tihotapska malha ali nakupu nove slikanice Tihotapka Melhiorca!
V Partizanski tiskarni Slovenija še vedno stoji in deluje hitrotiskalni stroj na električni pogon, na katerem so med vojno tiskali Partizanski dnevnik, edini dnevni tiskani časopis kakega odporniškega gibanja v Evropi.
Proizvajalec stroja je italijanska tovarna Rapida di lusso, Società Nebiolo Torino. Njegova zmogljivost je med 800 in 1.000 odtisi na uro. Stroj še danes poganja prvotni elektromotor, izdelek tovarne Siemens-Schuckert-Werke z Dunaja. Za proizvodnjo električnega toka za pogon elektromotorja in razsvetljavo barak v tiskarni še vedno deluje električna centrala. Oskrbnik tiskarne demonstrira delovanje stroja in vam natisne 248. številko Partizanskega dnevnika, prvega glasila Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte za Primorsko in Gorenjsko, natisnjenega v Partizanski tiskarni Slovenija.
Nadvse zanimiva je tudi zgodba o nakupu, dobavi in prevozu stroja v ilegalno tiskarno v gozdu pod robom Vojskarske planote. Po naročilu Andreja Kumarja, odgovornega za ustanovitev Partizanske tiskarne Slovenija, ga je z denarjem OF v Milanu kupil Ladko Špacapan. Prevoz stroja po sovražnem ozemlju je bil zaradi strogega nemškega nadzorovanja transporta izredno tvegan. Goriški avtoprevoznik Doljak si je v Gorici priskrbel naročilo in uradno dovoljenje za prevoz kondenziranega mleka, med katerega so skrili na dele razstavljeni stroj. V Padovi so Nemci tovornjak ustavili. Med pregledom tovora so sirene oznanile napad zavezniških letal in v nastali zmedi je Doljaku in Špacapanu skupaj s tovorom uspelo pobegniti. Srečno sta prispela v Gorico. Od tam so stroj po skrbnih pripravah prepeljali na Vojsko, ga skrili v gozdu ter pozneje z velikim naporom prenesli v na novo zgrajeno strojnico tiskarne.
Maske, tudi pustne, že od pradavnine burijo domišljijo ljudi; Ta terjasti in drugi laufarji pripovedujejo zgodbe o strahovih in verovanjih naših davnih prednikov. Vsako leto na Cerkljansko prikličejo pomlad, ljudem pa prinašajo srečo in dobro letino.
Ta terjast je med 25 liki te znane slovenske pustne skupine med najbolj prepoznavnimi. Po prastarem izročilu naj bi predstavljal duh umrlih prednikov, danes pa v skupini opravlja vlogo redarja, policista. V rokah nosi palico, obleko ima v celoti pošito s frfotajočim terjem – z nitmi, ki ostanejo po tkanju lanenega platna. Na glavi nosi srhljivo masko z velikim nosom in poudarjeno čeljustjo, iz katere štrlijo veliki beli zobje. V pustnem sprevodu so trije liki, ki neprestano tekajo, strašijo otroke, skrbijo za red med laufarji in tudi obiskovalci pustne prireditve. Njihovo tekanje ali laufanje je dalo ime celi pustni skupini – laufarji.
Obrazno masko ali naličje v Cerknem imenujemo larfa. Larfe cerkljanskih laufarjev, ki so jih že od nekdaj izdelovali domači rezbarji, so vse razen ene izrezljane iz lipovega lesa in lepo pobarvane. Njihova posebnost je, da jih v tako človeku podobni obliki ne poznajo nikjer drugje na Slovenskem, se pa pojavljajo drugod v alpskem prostoru Avstrije, Italije in Švice.
Vas zamika, da bi se za hip prelevili v enega od laufarjev? Pridite v Cerkljanski muzej, kjer si ob ogledu razstave »Pust je kriv!«: Pripoved o cerkljanskih laufarjih za kratek čas lahko nadenete leseno masko in podoživite občutke fantov, ki vsako leto oživijo starodavno pustno šego in tako poskrbijo, da ne zamre.
Razstavni eksponat je Muzej leta 1957 prejel od Rudnika živega srebra Idrija. V posodi je 1,55 l oziroma 21 kg živega srebra. Krogla iz navadnega jekla, ki plava v njem, ima premer 6,5 in tehta 1,10 kg. S pomočjo eksponata obiskovalcem slikovito ponazorimo fizikalne in kemijske lastnosti živega srebra, kot npr. gostoto, agregatno stanje, topnost, razteznost, površinsko napetost, ustvarjanje zlitin z drugimi kovinami in posledično njegovo specifično uporabo.
Živo srebro je kemijski element s simbolom Hg. Je težka kovina z gostoto 13,6 kg/dm³ in edina, ki je v standardnih razmerah v tekočem agregatnem stanju. Ker je gostota navadnega jekla manjša, 7,8 kg/dm³, krogla plava v živem srebru. Živo srebro raztaplja zlato, srebro, cink in mnoge druge kovine ter z njimi tvori amalgame (zlitine). Ker pa je železo izjema, lahko v jekleni posodi razstavljamo naše živo srebro, jeklena embalaža pa se uporablja tudi za njegovo shranjevanje in transport. Od tod tudi jeklenka – ime za steklenico, v kateri se hrani, prevaža in prodaja živo srebro.
Živosrebrna kocka je nenavadna skulptura, na razstavi Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije razstavljena v JV, t.i. živosrebrnem stolpu gradu Gewerkenegg. Živosrebrni stolp je zasnovan kot miniaturni sestop v svet idrijskega podzemlja. Oblikovan je kot jašek, ki z jeklenimi vrvmi in s stopnicami vabi v globino, odpira podzemni svet rovov in obiskovalca popelje v knapovsko delovno okolje do dna rudnika, kjer ga pričakuje zaklad.
Kocka, umetniško delo akademskega kiparja Jožefa Vrščaja, ima umetniško in simbolno vrednost. Izdelana je iz pleksi stekla s stranico 59 cm, vanjo so umetelno ujete stotere kapljice živega srebra. Skulptura simbolizira zaklad, ki se skriva v nedrjih zemlje pod površjem Idrije. Kapljice živega srebra simbolizirajo stotine anonimnih rudarjev, ki so se 500 let dan za dnem spuščali v idrijsko podzemlje, kopali rudo in iz nje pridobivali dragoceno, edino tekočo kovino na zemeljski obli. V Idriji pridelano bogastvo je, kot nakazuje kopija historične vetrovnice pod kocko, odtekalo na vse strani sveta. S tem se je v svetu uveljavljalo ime Idrije in njenega rudnika, hkrati pa so se širila tudi obzorja njenih prebivalcev.
V celoti klekljan prt, ki meri 3 m v dolžino in 1,8 m v širino, je izjemen izdelek domače in umetnostne obrti klekljanja idrijske čipke. Vključuje vse klekljarske elemente in tehnike te znane tradicionalne čipke: idrijski ris, ris z notranjimi postavki, predeljeni ris, satovje, rožice, listke s polpremetom. Izdelan je iz lanenega sukanca krem barve št. 90. Ker je prevelik, da bi bil klekljan v enem kosu, je vzorčna predloga (papirc) razdeljena na večkrat ponovljene dele. Vseh 46 kosov klekljanih čipk je med seboj sešitih z nevidnim šivom. Vzorčno predlogo za prt je narisala znana idrijska risarka vzorcev Zorka Rupnik (1905-1989), klekljalo pa ga je med 15 in 20 klekljaric, mojstric klekljanja idrijske čipke. V manj kot pol leta so vanj vložile okoli 5.000 ur dela. Zraven spada 24 lanenih prtičkov z všito klekljano čipko.
Prt je del Čipkarske zbirke, ki obsega 8.000 kosov, in eden prestižnejših predmetov, s katerimi se ponaša Mestni muzej Idrija. Ustno izročilo o njem je bogato in raznoliko. Podjetju Čipka Idrija, ki je klekljanje prta organiziralo, so mojstrovino, ki naj bi krasila mizo za 12 oseb, v sedemdesetih letih 20. stoletja naročili predstavniki protokola takratne Republike Slovenije. Namenjen je bil za darilo Jovanki Broz, ženi predsednika Jugoslavije Josipa Broza – Tita. Kljub temu, da ji prt nikoli ni bil izročen in nikoli ni krasil mize v državniških ali zasebnih prostorih predsednika Tita, je v javnosti znan kot »Jovankin prt«.
Slovenija ima zelo bogato tradicijo uporabe vodnih koles za pogon mlinov in žag. Manjše je poznavanje njihove rabe v fužinarstvu, rudarstvu ali drugih obrtniških dejavnostih. V Idriji se je od številnih rudniških naprav, ki so delovale na vodni pogon, do danes ohranila Idrijska kamšt. Najatraktivnejši del te znamenite črpalne naprave iz leta 1790 je njeno pogonsko kolo. Leseno kolo na zgornjo vodo in korce s premerom 13,6 m je nameščeno v monumentalni zidani stavbi. Še vedno se sprašujemo, zakaj ga je bilo treba skriti pred očmi javnosti. Je bilo obratovanje kamšti prevelika nevarnost za mimoidoče, ali pa je bila morda inovacija, ki so želeli skriti pred očmi konkurence? Od nekdanjih 75 m drogovja, ki je kolo povezovalo s črpalnim sistemom v rudniškem jašku, je ohranjenih le še dobrih 10 m. Pogonsko vodno kolo se je zavrtelo 4-5-krat v minuti in ob tem iz globine 283 m načrpalo okrog 300 l jamske vode. Čeprav je kamšt prenehala delovati leta 1948, njeno kolo še vedno lahko zavrtimo.
Partizanska bolnica Franja je ena od redkih med drugo svetovno vojno številnih delujočih slovenskih partizanskih bolnišnic, ki so se ohranile do današnjih dni. Zrasla je v težko dostopni soteski Pasice v Dolenjih Novakih pri Cerknem. Je kraj spomina z izjemno sporočilno vrednostjo. Razglašena je bila za spomenik državnega pomena, zaradi prispevka k skupni evropski zgodovini pa je tudi nosilka Znaka evropske dediščine.
Obiskovalce nagovarja na različne načine. Morda vas bo osupnil pogled na previsne stene soteske in šumeči veličastni slap ob dostopni poti ali vas očarala steza, ki se zlagoma vzpenja skozi gozd, obdana z dišečo preprogo gozdnih ciklam. Zagotovo pa se boste začudili in navdušili nad gručo lesenih barak, ki se stiska na dnu soteske Pasice, ter zgodbo o njihovem nastanku in poslanstvu.
Med najtežjimi preizkušnjami so jo s pomočjo domačinov zgradili partizani, da bi v njej reševali življenja. Štirinajst lesenih barak, od tistih s pogradi za ranjence, z operacijskimi sobami in rentgenom, do kuhinje, skladišča, pralnice s kopalnico, električne centrale ter zaklonišč za ranjence in bunkerjev za obrambno četo, priča o izjemni organizaciji življenja in dela peščice ljudi, ki so bili pripravljeni žrtvovati svoja življenja za to, da bi pomagali sočloveku. Priča o njihovi predanosti, iznajdljivosti, visoki strokovni usposobljenosti, saj so med 23. decembrom 1943 in 5. majem 1945 nudili zatočišče 578 ranjencem; večini med njimi so življenje tudi rešili. Z delovanjem bolnišnice so povezana imena ševilnih pogumnih ljudi: zdravnice Franje Bojc Bidovec, po kateri je bolnišnica dobila ime, ustanovitelja, zdravnika Viktorja Volčjaka, italijanskega zdravnika Antonia Cicarellija, kirurga Francija Derganca, bolničarjev Gašperja in Danila, bolničark Pavle in Lide ter mnogih drugih, številnih ranjencev različnih narodnosti, zavezniških pilotov, ranjenih vojakov sovražne vojske itd. Pripovedi ranjencev in osebja, izpisane na panojih med barakami, oživljajo spomin na čas trpljenja in hudih preizkušenj, a tudi na izredne tovarištvo, pogum in solidarnost. Na tem mestu se zavemo visoke cene za mir in svobodo, ki ju uživamo danes.
Eno najstarejših poslopij v Idriji, brez dvoma pa najmogočnejše, je rudniški grad Gewerkenegg, postavljen v letih 1522-1533. Je pravi posebnež med slovenskimi gradovi in še danes arheološka uganka. Njegovo nemško ime v prevodu pomeni preprosto ‘rudniški grad’, saj so ga za svoje potrebe zgradili takratni zasebni lastniki rudnika. V njem nikoli ni prebivala fevdalna gospoda, ampak uprava drugega največjega rudnika živega srebra na svetu: direktor, strokovno vodstvo in njihove družine. V njem so, dokler konec 18. stoletja niso v mestu zgradili rudniškega skladišča, shranjevali dragocene zaloge živega srebra. Z grajskega hriba je živo srebro stoletja dolgo začenjalo svojo pot v svet, včasih vse do Južne Amerike. Od leta 1953, odkar v gradu domuje naš Muzej, je skoraj 2.000 m² površin nekdanjih soban, pisarn in skladišč namenjenih razstavni dejavnosti.
Renesančni grad je imel za obrambo zunanje okope, tri obrambne stolpe ter na južni strani potok Nikova. Glavni vhod na zahodni strani naj bi bil zavarovan z dvižnim mostom. V zadnji četrtini 18. stoletja je bil grad temeljito prenovljen. Iz tega časa so slikovite freske, ki jih še danes lahko občudujemo na fasadah grajskega dvorišča. Toda redkokdo ve, da segajo začetki gradnje na grajski vzpetini še dlje v preteklost. Viri čedajskega mestnega sveta iz leta 1493 na tem mestu omenjajo kapelico sv. Ahacija, ki so jo kmalu po prihodu v Idrijo postavili nemški rudarji.
