Zbirke Mestnega muzeja Idrija

Muzej hrani več kot 23.000 predmetov, urejenih v 11 zbirk. Največje, najmanjše, najstarejše in najzanimivejše smo tukaj izbrali za vas. Vabljeni, da jih poiščete na naših razstavah!

Zgodbe klekljaric

Zapisane zgodbe klekljaric iz Društva klekljaric idrijske čipke (DKIČ) in Klekljarskega društva Marjetica Cerkno ter vzpostavitev digitalizirane zbirke zgodb so rezultat projekta Dediščina preteklosti za prihodnost, ki ga je v letu 2022 sofinanciralo Ministrstvo za kulturo RS. Izmed 20 klekljaric smo jih izbrali 5 (Mira Guzelj, Albina Štucin, Justina Troha, Anica Lapanja in Francka Ogrič), katerih pripovedi so bile posnete »v živo« in predstavljene na osrednji razstavi Skupaj v krogu v Razstavišču Nikolaja Pirnata na gradu Gewerkenegg v času 41. festivala idrijske čipke 2023, ko je Društvo klekljaric idrijske čipke praznovalo 20-letnico delovanja.

Pogovore in zapisovanje zgodb so izvajale: Ivana Leskovec, Milojka Magajne, Mirjam Gnezda Bogataj (kustosinje v Mestnem muzeju Idrija), Andra Marinko (vodja projekta), Marija Rupnik Hladnik (vodja skupine klekljaric Črni Vrh-Godovič, DKIČ), Anica Makuc, Bernarda Flander, Katja Gnezda (skupina klekljaric Idrija, DKIČ). Fotografiral in snemal na terenu je Bojan Tavčar. Zgodbe je lektorirala Sonja Benčina.

Albina Štucin

roj. 1938 v Šebreljskem vrhu, živi v Spodnji Idriji

Andra Jereb

roj. 1953 v Idriji, živi v Godoviču

Anica Lapanja

roj. 1947 v Šebreljah, živi v Šebreljah

Anica Uršič

roj. 1947 v Ljubljani, živi v Idriji

Danica Žigon

roj. 1948 v Spodnji Idriji, živi v Godoviču

Francka Ogrič

roj. 1935 v Črnem Vrhu, živi v Črnem Vrhu

Ivanka Štremfelj

roj. 1939 v Zakrižu, živi v Cerknem

Ivanka Tominec

roj. 1951 v Idrijskem Logu, živi v Črnem Vrhu

Jelka Tušar

roj. 1933 v Čekovniku, živi v Idriji

Justina Troha

roj. 1936 v Kanomlji, živi v Idriji

Ljudmila Lampe

roj. 1946 v Idrijskem Logu, živi v Zadlogu

Majda Albreht

roj. 1951 v Bovcu, živi v Cerknem

Marija Jereb

roj. 1939 v Idriji, živi v Idriji

Marija Kosmač

roj. 1951 v Masorah, živi v Spodnji Idriji

Marija Likar

roj. 1936 na Vojskem, živi v Idriji

Marija Mlakar

roj. 1936 na Gorenjem Vrsniku, živi v Govejku

Marija Obid Dolenc

roj. 1944 v Cerknem, živi v Cerknem

Milena Kalan Frančeškin

roj. 1953 v Gorjah pri Cerknem, živi v Novi Gorici

Mira Guzelj

roj. 1950 v Jagrščah, živi v Hlevnem vrhu, Rovte

Tilka Nagode

roj. 1934 na Straži pri Cerknem, živi v Idriji

Zgodbe klekljaric

Albina Štucin

Albina se je rodila 1. marca 1938 v Šebreljskem vrhu, kjer sta z mamo živeli s stricem in njegovimi otroci ter s starimi starši. Življenje ji ni prizanašalo, okusila je vso grenkobo otrok, ki so morali že zgodaj od doma in služiti svoj kruh. 12-letna je bila že pestrna v Masorah, pri 18 letih gospodinjska pomočnica v Ljubljani in nato kot starejša polsestra »druga mama« sorojencem v Jagrščah, kamor se je po poroki preselila mama. Vmes je občutila vso grenkobo 2. svetovne vojne, čeprav je bila še otrok. Več članov njene družine je bilo interniranih v Trst, od koder se po kapitulaciji Italije niso vsi vrnili. Požgano domačo hišo v Jagrščah so po vojni obnovili. Pri 23 letih se je omožila, in ko je mož dobil službo pri rudniku v Idriji, sta se preselila v Spodnjo Idrijo. V zakonu sta se jima rodila hči in sin; ko sta nekoliko zrasla, se je tudi sama zaposlila v Iskri v Spodnji Kanomlji in tam ostala 15 let.

Klekljanje igra v Albininem življenju pomembno vlogo že od otroških let. Rada se spominja, kako je še kot majhna deklica opazovala mamo, ki je kljub obilici kmečkega dela veliko klekljala. Pri šestih letih je tudi sama poskusila izdelati svojo čipko. Že kmalu je mama poleg svojih čipk prodala tudi njen izdelek. V najstniških letih se je veliko družila z drugimi klekljaricami, učile so se ena od druge. Takrat še ni bilo ne televizije ne radia, zato so velikokrat kar sami prepevali. Seveda je bilo poleg klekljanja treba delati še veliko drugega, med drugim je hodila v žernado v Idrijske Krnice. Klekljati ni prenehala niti potem, ko se je poročila in sta se ji rodila otroka, saj se je s tem družinski proračun nekoliko povečal. Ponosna je, da je priklekljala pralni stroj, ki ga je iz Stare Gorice kar z avtobusom uvozila v Jugoslavijo. Vedno, ko je v Italijo nesla prodat čipke, je kupila tudi kakšne kavbojke in kavo, pa tudi za zlato verižico se je našla kakšna lira. Takrat je bilo zlato modno in v Italiji je bilo cenejše.

Albina je ena od ustanovnih članic Društva klekljaric idrijske čipke. Zaslužna je za delovanje skupine klekljaric v Spodnji Idriji. V skupini je vedno dovolj priložnosti za sodelovanje in druženje, kar še posebej ceni. V klekljanju se je izpopolnjevala na mnogih delavnicah, ki so jih vodile učiteljice klekljanja Čipkarske šole Idrija. Kljub temu, da je njena najbolj priljubljena tehnika široki ris in da je prava mojstrica v izdelovanju ribic, ji poseben izziv že 20 let predstavlja klekljanje čipk po skicah študentk in študentov Katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil Univerze v Ljubljani.
Albina je verjetno klekljarica, ki se je največkrat preizkušala na klekljarskih tekmovanjih na festivalih v Žireh, Železnikih in Idriji. Na vseh tekmovanjih je dosegla vidne rezultate. Je lastnica vseh treh certifikatov geografske označbe idrijska čipka, kar vsekakor dokazuje, da je odlična klekljarica. Pravi, da se klekljanje spreminja, saj so danes pomembne zgodbe, ki jih čipke prikažejo. Čuti, da se vedno bolj uveljavlja ozki ris. Kljub temu, da je klekljanje podcenjeno, se njena ljubezen do te umetnosti ne zmanjšuje. Ker pa raje kot na zaslužek pri klekljanju misli na tisto, kar dela življenje lepše, bo Albina za vse, ki jo poznamo, vedno zgled marljivosti, vztrajnosti, povezovanja, dobre volje in pripravljenosti na pomoč drugim. Sama pravi, da ji bula krajša čas, saj brez klekljanja ne zna živeti.

Zapisala: Andra Marinko, 18. 9. 2022

Zgodbe klekljaric

Andra Jereb

Andra se je rodila leta 1953 kot četrti otrok v družini. Ata je bil krojač in je šival moške obleke, mama mu je pri tem pridno pomagala. Bili so podnajemniki v stari Lojkovi hiši v Idriji, pozneje pa so se preselili na ta glavni plac h Golitu. Občudovala je mamo, ki je obvladala vsa ročna dela: šivanje, klekljanje, risanje papircev, pletenje, vezenje, kvačkanje, necanje. Šivala jim je copate in ji naredila punčko iz cunj. »Kako rada bi videla to punčko … Vem, da sem si želela tako moderno iz celuloida, zdaj pa bi dala ne vem kaj, da bi jo še videla.« Andra je rada risala, največkrat gobico z dimnikom in dimom, vrati, oknom, zaveso, stopnicami, rožami okoli gobice … »Nekoč moram narisati tak papirc,« pravi.

Čepela je zraven mame, ko je prerisovala papirce. Uporabljala je paus papir, šestilo s tušem in šeleshamer za končni izdelek. Velikokrat ji je povedala svojo zgodbo dekleta, ko je namesto klekljanja raje prerisovala papirce, ko še ni bilo preslikovalnikov, potreba po papircih pa zelo velika. Mamini sestri oz. njeni teti sta v dobi pod Italijo morali oditi za deklo in varuško v Neapelj in Milano, mama pa je ostala doma. Vedno znova je dobivala naročila in zaslužila je malo več, kot bi s klekljanjem. Takrat je spoznala Poldeta Terpina, njihovega očeta, in se zaljubila. Kmalu je moral oditi k vojakom, prav vsak dan sta si pisala, velik del zaslužka od njenega risanja je šel za znamke in pošto. To se je Andri zdelo tako prisrčno, da jo je o teh njunih zaljubljenih časih vedno znova spraševala in si ogledovala kartice iz Firenc, kjer je oče služil vojaščino … nato je moral v Abesinijo, Albanijo, Rusijo … Tu je bilo najtežje. Videl je vojake, ki so zmrznili, in ljudje so pripovedovali, da je to »lepa« smrt. V obupu je sklenil, da se uleže v sneg tudi sam. V roke je vzel fotografijo mlade žene, njihove mame. Našel je moč, da je vstal in se po čudežu iskanja prave poti rešil. Sestra Marija se je rodila leta 1939, brat Rafko leta 1944, brat Srečko leta 1947 in leta 1953 še Andra. Mama, ki je otroke imela zelo rada, se je rada smejala in pela.

Andra je kot deklica veliko hodila po hišah k sorodnikom, sosedom in prijateljicam. Ata ji je vsako soboto obesil novo sešito moško obleko, plašč ali kostim čez roko in morala jih je nesti k strankam. Naletela je vedno na isti domači prizor. Žena za bulo pri štedilniku, povsod pa špice, prtiči. Po Idriji so žene klekljale v senci dreves, pred hišami, na pločniku, na verandah. Klepetale so, in če kaj ni bilo za otroška ušesa, so začele govoriti italijansko. Kot prvošolko so tudi njo vpisali v čipkarsko šolo. Rada jo je obiskovala, bila pa je neznansko razočarana, ko so jo ocenili s trojko; menda je bila preveč površna in klepetava, njene bucike pa so bile zarjavele. Klekljanje je kljub temu vzljubila, ko jih je v zadnjih razredih učila učiteljica Kogej. Ta je začutila njeno ljubezen do čipk, rada jo je imela, jo vzpodbujala in Andra ji je za to zelo hvaležna. Med počitnicami je morala vsak dan sklekljati čipko, ki jo je ob koncu počitnic nesla v Čipkarsko zadrugo in zanjo dobila nekaj denarja. Na papircu je pisalo Atos III. Prav take je pozneje všivala v sobne garniture v podjetju Čipka d.o.o. Za zaslužek si je kupila šolske potrebščine in še danes se spominja povoščenega papirja za zavijanje zvezkov in knjig z zelenimi pikicami. Na koncu šolskega leta je vsaka pikica imela narisano majhno rožico. Vedno je imela nemirne roke, še zdaj bi kar naprej nekaj risala, čečkala in barvala. Joj, kolikokrat so jo okregali!

Nekoč je neko popoldne, ko je šla v čipkarsko šolo, srečala učiteljico, ki jo je učila slovenski jezik. Ta jo je vprašala, kam gre, in skoraj ponosno ji je odgovorila, da v čipkarsko šolo. Učiteljica se je zasmejala in ji naredila pridigo o klekljanju, ki da je izguba časa, da so zdaj stroji, ki delajo čipke sami, da bo klekljanje izumrlo, da naj svoj čas porabi drugače … Joj, kako je prišla razkurjena domov, prepričana, da ne bo več prestopila praga čipkarske šole. »A viš, ti zjala, v Idarji se je zmirej kliklelu in tud ti baš. Kar znaje dilat toje roke, ti na mure nabedn vzit in ti pride zmirej prav v živlejnu,« ji je rekel oče. Še naprej je hodila v čipkarsko šolo. Hvala bogu! Med počitnicami pa z bulo k stari mami, teti Fanči in teti Minki, včasih pa na verando, kjer so klekljale sosede.

Po končani osnovni šoli je postala krojaška vajenka pri očetu, po končani vajeniški dobi je nekaj časa šivala doma, nato pa se zaposlila v podjetju Čipka Idrija, kjer so šivali posteljno perilo in všivali čipke v blago: v prtiče, rjuhe, prte, zavese. 13 let je to počela tudi Andra in to delo je imela zelo rada. Omožila se je in prišla v hišo, kjer se je res veliko klekljalo; klekljale so tašča Pepca Jereb, njena sestra Marija Troha, tudi čipkarska učiteljica, mamina teta Fanči Habe in Marija Miklavčič, ki je bila zaposlena v Čipki in je v prvih letih po vojni klekljala, da je določila čas klekljanja čipk in so lahko postavili ceno za izdelano čipko. Vse popoldneve so klekljale. Andrina mama je ta priklekljan denar uporabila za frizerja in kakšno oblačilo, pa tudi za blago, ker si je sama sešila obleke. Čipk ni nikoli nesla prodat v Italijo, bila je ponosna in zavedna. Zelo rada je klekljala tudi za darila, za sinova in zanjo je naredila čudovite ovale, ki jih skrbno čuvajo pod steklom. Te čipke so vedno imele rožice, polpremet, različne polnitve. Soseda Marija Miklavčič je veliko klekljala za cerkev, njeno delo je še vedno na ogled v prelepih cerkvenih prtih na oltarjih v idrijskih cerkvah.

Zapisala: Marija Rupnik Hladnik, 20. 9. 2022

Zgodbe klekljaric

Anica Lapanja

Anica se je rodila mami Marici in očetu Janezu v družini Vojska, po domače pr Frjanu v Šebreljah. Imela je dva starejša brata. Družina je med vojno doživela veliko gorja, saj so okupatorji požgali njihov dom.

Klekljanja jo je naučila mama, ko je bila še čisto majhna. Prvi tečaj klekljanja je še kot deklica obiskovala v domači vasi. Imeli so ga v hiši, kjer je bila tudi gostilna – pr Valevcu –, vodila pa ga je domačinka Vida Lapanja, ki je bila dobra klekljarica in se je dodatno usposobila v Idriji. Že ob koncu osnovne šole je Anica začela klekljati za Čipkarsko zadrugo v Idriji. Še vedno hrani knjižico, kamor so vpisovali podatke o prevzetem materialu in oddanih čipkah. Klekljala je tudi za prodajo v Italijo.

Večini deklet in žena je v tistih povojnih letih klekljanje prinašalo edini zaslužek, zato so za bulo preživele po cele dneve, vse do polnoči, še posebej pozimi. Ob nedeljah se ni smelo klekljati, zato pa so ob ponedeljkih vstale že ob štirih. Z zaslužkom so si spomladi kupile nove čevlje, obleko in jopico, da so bile nove za sv. Jurija, ko je bil farni praznik. Kakšno veselje je bilo ob tem! Klekljarice so se pogosto dobivale po hišah, včasih so sosede prišle k njim domov ali pa sta z mamo odhajali k drugim. Že po končani šoli so se s sestričnami in drugimi dekleti zbirale na tetinem domu, pa tudi po drugih hišah. Veselile so se četrtkovih večerov, ko je bila na radiu domača glasba in so se jim pridružili tudi fantje ter z njimi zaplesali. Ob takih druženjih je bila navada, da je gostiteljica pripravila povečerk – kavo in pecivo, lahko tudi kakšne druge domače dobrote.

Starejši brat se je po vojni odselil v Avstralijo, ona pa je ostala doma pri starših. Imeli so malo kmetijo, oče pa je priložnostno delal tudi kot zidar. Po zgodnji očetovi smrti sta z mamo ostali sami. Poročila se je in si ustvarila družino. Ni bilo možnosti, da bi se zaposlila, saj je bil mož Štefan šofer in po več dni skupaj na vožnjah. Skrbela je za dom, za otroka, nazadnje tudi za onemoglo mamo.

Čeprav je veliko klekljala, so bili na buli večinoma enostavni vzorci, največ idrijski ris. Na tečaju, ki ga je leta 1998 v Šebreljah vodila Tonka Černilogar, se je naučila različnih tehnik, še več pa na delavnici za pridobitev klekljarskega certifikata v Idriji, ki jo je leta 2002 vodila Katica Poljanec.

Na Tonkino pobudo so se s sovaščankami začele udeleževati klekljarskih tekmovanj. Sama je že prvič na tekmovanju v Idriji dosegla četrto mesto, kar ji je bilo v veliko vzpodbudo. Tekmovala je vrsto let za tem in dosegla kar nekaj prvih mest, ne samo v Idriji, tudi v Železnikih in Žireh. Več let je bila članica Društva klekljaric idrijske čipke, pozneje se je pridružila cerkljanskim klekljaricam. Sodelovala je pri vseh skupinskih klekljarskih akcijah, tudi pri izdelavi replike Jovankinega prta. Najraje kleklja polpremet, pa tudi idrijski ris ji je že od nekdaj všeč. Klekljanje je neločljiv del njenega življenja: »Ves čas imam pouštr pripravljen. Ne vem, če je kakšen dan, da ne bi sedla k njemu. Prav zares rada klekljam. Ob tem si odpočijem,« je povedala.

Zapisala: Milojka Magajne, 21. 9. 2022

Zgodbe klekljaric

Anica Uršič

Anica se je rodila 3. marca 1947 v Ljubljani. Tam je s starši preživela le par mesecev, saj je oče podedoval hišo v Idriji. Mama ni znala klekljati, ker je bila doma z Dolenjske, a Anica se spominja, da so klekljarice prihajale poleti k njim v vas, v senco pod trto. Kot otroka jo je najbolj pritegnilo njihovo klepetanje. Če kaj ni bilo primerno za njena ušesa, so povedale kar po italijansko. Mamo so nagovorile, da se je tudi sama začela učiti klekljati. Prinesle so ji bulo in kleklje, Anici pa rekle naj jo nauči, saj je že od 6. leta obiskovala čipkarsko šolo. Mama je bila spretna v ročnih delih, rada je pletla in vezla, zato se je tudi osnov klekljanja hitro naučila. V Čipkarski zadrugi niso verjeli, da je ona sklekljala čipko, ki jo je prinesla pokazat.

Tudi Anica je najprej klekljala za Čipkarsko zadrugo. Pri hiši je bila samo ena knapovska dnarska in vsak dinar več je prišel prav. V 60. letih 20. stoletja je začela klekljat za Krainerja v Gorici, ker je bolje plačeval. Za prvo prodano čipko si je v Italiji kupila dežnik, drugače pa je z zaslužkom kupovala oblačila za hčerko, semena, kavo, pralni prašek Dash, … Seveda je morala vse prešvercati na avtobusu čez mejo, vendar so cariniki vedno spraševali samo po žganju.

Tekmovala je na več čipkarskih festivalih v Idriji, prvič že leta 1965 v Mejci, kjer je za tretjo nagrado prejela 20.000 dinarjev. Po letu 1986 se je tekmovanj stalno udeleževala, tudi v Železnikih in pozneje v Žireh. Leta 1997 je v času festivala prvič klekljala na ulici v Idriji, naslednje leto je poleg povabila hčer, pozneje še vnukinjo in vnuka; od leta 2005 je v poletnem času skoraj vsak dan preživela za bulo pred trgovino Čipka Art na Mestnem trgu. V Društvu klekljaric idrijske čipke je aktivna od samega začetka, med letoma 2005 in 2012 je bila njegova predsednica; v tistem času so se pobratile z društvoma klekljaric v Lepoglavi in Splitu. Največja društvena in osebna izziva sta ji bila izdelava replike Jovankinega prta in sodelovanje s študenti Naravoslovnotehniške fakultete.

Anica je klekljala tudi, ko je bila zaposlena, čeprav takrat največ za svojo družino. Še vedno jo najbolj prevzame občutek, ko odpne lepo čipko z bule. Zanjo je prava čipka kvalitetno izdelana in uporabna, najraje ima bolj komplicirane, zahtevne tehnike. Pred leti je sklekljala ogromno čipko s cvetličnim motivom, za katero je porabila 1 kg sukanca in 1.200 ur. Pravi, da jo je kar težko dala od sebe. Misli, da se je klekljanje preveč razširilo po Sloveniji; konkurenca je prevelika, da bi lahko klekljarica v Idriji s klekljanjem preživela.

Zapisala: Mirjam Gnezda Bogataj, 10. 9. 2022

Zgodbe klekljaric

Danica Žigon

Njena mama Rozalija roj. Mohorič je bila gospodinja, oče Vinko Petrovčič pa knap. Imela sta tri otroke. Klekljanje je bilo Danici položeno v zibelko, saj je to počela mama že od njenih malih nog. Sama se je klekljati začela učiti pri šestih letih. Sprva se je s kleklji le igrala in jih spoznavala predvsem tako, da je gledala mamo. Ob tem ji je nemalokrat po svoje premešala niti. Bila pa je vztrajna in se je naučila. Mama jo je zaradi obilice drugega dela poslala h gospe Hani Škvarča, ki je živela na domačiji Škarčon v Grapi. Danica je začela hoditi v čipkarsko šolo v Spodnji Idriji in po njeni ukinitvi v Idrijo. Žal pa je bilo v takratnih časih malo denarja in je morala zaradi predragega avtobusnega prevoza opustiti čipkarsko šolo.

Ob obilici žernadarskega dela, ki ga je mama Rozalija opravljala pri okoliških kmetih, je ob večerih našla čas za klekljanje, s katerim je služila dodatni kruh. Čipke je takrat odkupovala zadruga v Idriji. Danici je bilo klekljanje v veselje. Prvič je svoje čipke prodala pri petnajstih letih. Delala je predvsem čipke za vzglavnike, mama pa čipke za rjuhe. Te so prodajali tudi čez mejo v Italijo, kjer so bile zelo cenjene, kar pa ni bilo dovoljeno in so počeli na skrivaj. Čipke so si ovili okrog pasu ali drugih delov telesa, da so ostale skrite. Odkupovali so jih v trgovini Krainer v italijanski Gorici. Za svojo poroko je Danica leta 1969 sklekljala čipk za pet rjuh, jih nesla prodat v Italijo in si z zasluženim denarjem kupila vse za poroko (konfete, prstana, obleke).

Danica je članica Društva klekljaric idrijske čipke, sekcije Črni Vrh–Godovič, kjer se v zimskem času redno srečujejo. Kleklja že 68 let, najraje pa sama ob večerih. Redki so dnevi v njenem življenju, ko zvečer po vseh končanih opravilih še za nekaj ur ne bi sedla za bulo. To ji je najlepše. Je pomemben del njenega življenja, njena sprostitev, njen hobi in še bi lahko naštevala. Ko kleklja, je srečna.

Zapisala: Marija Rupnik Hladnik, 3. 9. 2022

Zgodbe klekljaric

Francka Ogrič

Njen dekliški priimek Hladnik je zaznamovan s klekljanjem, saj kleklja že od malega. Klekljanja se je naučila doma pri svoji mami, ki je bila izurjena v ročnih spretnostih. Bila je šivilja, šivala je ažure, pa tudi vezla je na šivalni stroj. Francka za šivalni stroj ni smela, ker je bil to v hiši dragocen pripomoček. Je pa zato že zelo zgodaj sedla za bulo, še pred svojim desetim letom starosti. Po zaključenem petem razredu osnovne šole je odšla v nižjo gimnazijo v Idrijo. Tu se je vpisala v čipkarsko šolo in začela izpopolnjevati svoje znanje klekljanja. Obiskovala jo je dve leti, od leta 1948 do leta 1950.

V svojih mladostniških letih je največ klekljala doma, pa tudi po sosednjih hišah, kjer so se klekljarice zbirale, družile in razvijale zdravo tekmovalnost. Njeni spomini na mladostniška leta so zelo lepi, ker je rada klekljala in ji je klekljanje veliko pomenilo. Bili so časi, ko ženske niso bile zaposlene in so si kaj malega s tem tudi prislužile. Klekljale so le v zimskem času, poleti se je delalo zunaj. Srečanja klekljaric so potekala ob večerih po hišah pr Grof in pr Mark ter v kasarnah, kjer zdaj stoji tovarna Prebil. V kasarnah je takrat živelo kar nekaj družin, med njimi je bila tudi družina z veseljem do klekljanja. Ob druženju so se klekljarice učile druga od druge, se spodbujale in zgodilo se je marsikaj zanimivega. Veliko je dogodkov, predvsem tistih, povezanih z medsebojnim tekmovanjem v količini sklekljanega vzorca, saj klekljarica ob nedeljah ni smela sesti za bulo.

Francka je bila članica idrijske klekljarske zadruge. Pri delu je bila najbolj uspešna, če je tekmovala sama s seboj. Postavila si je normo, koliko mora sklekljati v določenem času. Največ je klekljala prte, rjuhe in cele klekljane prtičke po naročilu turistov, ki so takrat zahajali v Črni Vrh. Izdelava velikih prtov ji je vzelo veliko časa, zato je klekljanje mnogokrat potegnila pozno v noč. Največ izdelkov je prodala v stari Gorici, v trgovini pri Krainerju. Tam je dobivala vzorce in naročila. V Gorico je odhajala z rednim avtobusom, ki je bil vedno poln idrijskih klekljaric, ki so iskale zaslužek v sosednji Italiji. Plačilo ni bilo slabo in kot mlada punca si je v Italiji za ta denar lahko privoščila tudi kakšne čevlje, krilo oziroma konfekcijo, ki jo v naši takratni Jugoslaviji še ni bilo dobiti. Ob prejetem plačilu je vedno kupila še riž, kavo, prašek in drugo, kar se pri nas ni dobilo.

Pozneje se je trgovanje s čipkami preselilo kar k Francki na dom. V hišo je začel prihajati možakar iz Italije in prinašal razna naročila za čipke. Kar je potreboval, je naročil; najpogosteje namizne prte za 12 oseb, rjuhe in manjše prtičke. Prinesel je sukanec in vzorce, ženske pa so klekljale in dobile kakšno liro. To je bilo obdobje razcveta čipke. A vsakemu vzponu sledi padec. Tako se je zgodilo tudi s čipko in njeno prodajo. Odkupa na domu ni bilo več in Francka se je s čipko čez mejo podala kot švercarka. Pri tem so ji pomagali sorodniki ob meji, ki niso imeli takšne omejitve prehoda kot ostali državljani. A žal je čipka pričela izgubljati na vrednosti.

Francka ima lepe spomine na učiteljico klekljanja Mileno Vončina. Njune življenjske niti so se začele prepletati v nižji gimnaziji v Idriji. Dve leti sta bili sošolki, potem sta šli vsaka svojo pot in se ponovno srečali na OŠ Črni Vrh leta 1962, kamor je Milena prišla kot prva učiteljica klekljanja. Francka je na šoli opravljala delo snažilke in se z Mileno dnevno srečevala. Rada je z njo poklepetala, se z njo posmejala ter pogledala prekrasne izdelke, ki so nastajali v čipkarski šoli.

Je članica Društva klekljaric idrijske čipke, sekcije Črni Vrh–Godovič. Pri svoji visoki starosti, kmalu jih bo 90, še vedno sede za bulo in kaj skleklja. Danes kleklja za svojo dušo, za sprostitev, za oddih. Ob vsaki postavljeni buciki se spomni kaj zanimivega iz klekljarskega življenja. Spominov je mnogo in dragoceni so …

Zapisala: Marija Rupnik Hladnik, 4. 9. 2022

Zgodbe klekljaric

Ivanka Štremfelj

Ivanka se je rodila v družini Peternelj, po domače pr Črovu v Zakrižu. V družini je bilo šest otrok: tri sestre in trije bratje. Klekljanja se je začela učiti v osnovni šoli, doma od mame, pa tudi od tete, ki ji je bila kot druga mama. Zelo rada je hodila k njej v Cerkno, pokazala ji je sukani ris in idrijski ris in medtem ko je teta gospodinjila, je ona klekljala na njeni buli in se tako učila. Čipkarsko šolo je obiskovala le kak mesec, pozimi leta 1952, ko je zaradi velike količine snega kratek čas stanovala v dijaškem domu. Še vedno hrani prtiček, ki ga je takrat izdelala.

Po šoli je štiri leta ostala doma na kmetiji. Takrat so žene in dekleta še veliko klekljale, vendar le pozimi. Čez leto ni bilo časa, saj je bilo treba napraviti drva, obdelati njive ter pokositi in pograbiti senožeti. Klekljanje je bilo tudi druženje, selile so se iz hiše v hišo. Iz tistih dni se Ivanka spominja: »Ni bilo ure ponoči, da nisem klekljala, polnoč, ena, dve tri … Ker se ob nedeljah ni smelo klekljati, sva s sestro šli popoldan spat, da sva lahko vstali opolnoči, ko je bil že ponedeljek. Na ta način sva nadoknadili nedeljske ure. Tako zelo sva si želeli zaslužka.«

Pozneje se je zaposlila v tovarni ETA Cerkno, ob delu je dokončala srednjo ekonomsko šolo. Ustvarila si je družino, z možem sta zgradila hišo v Cerknem. Zelo aktivna sta bila tudi pri Smučarskem klubu ETA Cerkno in pri planinskem društvu. Veliko prostovoljnih ur sta opravila pri obnovi koče na Poreznu. Ob vseh obveznostih in naporih se je znova zbudila tudi želja po klekljanju. Klekljala je za sprostitev, za svojo dušo.

V začetku osemdesetih let je bil na Radiu Cerkno oglas, da iščejo klekljarico, ki bi zbirala čipke za podjetje Dom v Ljubljani. Ivankin sin, ki je tedaj delal na radiu, je mamo kar sam prijavil, rekoč: »Saj si vsa v tistem klekljanju.« Sprejela je izziv in potem to delo opravljala vse do osamosvojitve Slovenije. Preobrat na njeni klekljarski poti se je zgodil, ko jo je obiskala sestrična iz Amerike. Skupaj sta si ogledali Čipkarsko šolo v Idriji, kjer je spoznala pravo bogastvo čipkarskih tehnik in motivov. Začela se je udeleževati različnih klekljarskih delavnic, ki so v organizaciji te šole potekale zlasti v okviru Čipkarskega festivala. Čeprav te niso bile poceni, se ji je zdelo vredno vlagati v svoje znanje. Z njim je bila kos tudi zahtevnejšim vzorcem. Njene čipke so spodbudile ostale klekljarice, da so si zaželele podobnih vzorcev. Tako je v njej vzniknila ideja, da bi se cerkljanske klekljarice organizirale in povezale, k čemur jo je na delavnicah v Idriji spodbujala tudi Draga Urbas. Na Ivankino pobudo so se tako prvič srečale decembra 1998, rezultat srečanja pa je bila ustanovitev cerkljanske klekljarske sekcije, ki jo je potem vrsto let tudi vodila.

S klekljaricami je tudi veliko prepotovala, udeležila se je več klekljarskih kongresov, pa tudi drugih klekljarskih dogodkov. V zelo lepem spominu ji je ostalo sodelovanje na Slovenskih dnevih v Melunu v Franciji leta 2008, kjer so predstavljali slovenske obrti. Z ostalimi udeleženci tega dogodka še vedno ohranjajo stike in se družijo. Ta klekljarska druženja s prijatelji od vsepovsod ji zelo veliko pomenijo.

Ob spominih na začetke povezovanja cerkljanskih klekljaric Ivanka skromno pripomni: »Nisem naredila drugega, kot da sem spodbudila začetek; brez muzeja, direktorice Ivane Leskovec in kustosinje Milojke Magajne, Drage Urbas, Marije Osredkar in Andre Marinko ta začetek in nadaljnji razvoj ne bi bil uspešen. Velika zasluga za napredek pa gre seveda tudi mentorici Stani Frelih. Zdi se mi pomembno, da to bogato dediščino ohranjamo in spoštujemo – nenazadnje je nam in našim prednikom klekljanje pomagalo preživeti.«

Zapisala: Milojka Magajne, 15. 7. 2022

Zgodbe klekljaric

Ivanka Tominec

Ivanka je bila rojena 13. avgusta 1951 kot najmlajša izmed petih otrok v družini Mikuž. Bili so bajtarski otroci, kajti doma so imeli eno kravo in dve ovci. Ata je bil zidar, delal je kmečke peči in pozimi tkal platno. Mama pa je, ko je imela čas, klekljala, da sta z očetom nekako preživela družino.

Ivanka je imela slabih pet let, ko je na mamini buli prvič začela premetavati kleklje, a je mama kaj hitro ugotovila, da jih je nekdo zamežljal. Bila je zelo huda, zato sta si s sestro sami naredili bulo. Za kleklje sta uporabili palčke iz zob grabelj, za niti pa sta uporabili kar ostanke lanu. Ker sta pri svojem početju vztrajali, ju je mama naučila, kako se dela zanke in zaveže tkalski vozel, nato klekljati kitico, potem pa še ris. Ko je bila Ivanka v četrtem razredu osnovne šole, je s poučevanjem klekljanja pričela učiteljica Milena Vončina. Tudi Ivanka se je vpisala v čipkarsko šolo in se naučila raznih vrst vzorcev: žabice, mizice, štručke in podobno. Vesela je bila, ker jim je učiteljica pokazala, kako se dela ris s svileno barvno nitko po sredini. Čipke so bile drugačne, kot jih je klekljala njena mama.

Ko je končala osnovno šolo, so doma ostale tri sestre. Največ so klekljale za idrijsko Čipko in v Italijo za Krainerja. S tistim, kar so zaslužile, so si pripravljale balo, pa oblekle in obule so se. Klekljale so pozimi in ob slabemu vremenu. Ob poroki je imela čudovito balo iz čipk in dobila je taščo, ki je prav tako rada klekljala. Tako sta pozimi obe klekljali tudi do enih ponoči, osem ur na dan. Njihove čipke je sprejemal Franc Svetličič. Pri klekljanju so se jim pridružile tudi druge klekljarice, ki so hotele nekaj zaslužiti. Ko se je nabralo čipk za milijon lir, jih je Ivanka večkrat tudi sama s strahom peljala v Italijo. Spominja se, da je čipke skrila pod podlogo plašča in v kvačkano okrasno blazino. Carinik pa ji največkrat ni pogledal niti potnega lista. Tako je srečno kontrabantla s čipkami. Vsaka s čipkami prislužena lira je prav prišla, saj si včasih do bele tehnike prišel le z devizami.

Danes se čipke težko proda, zato Ivanka kleklja le za svojo dušo. Rada jih podari vsakemu, ki ima čipke rad in jih ceni. Je aktivna članica Društva klekljaric idrijske čipke, sekcije Črni Vrh–Godovič pod mentorstvom Anke Jamšek. Znanje pa že prenaša na svojo vnučko Aljo Klavžar, ki obiskuje tretji razred osnovne šole in uživa, kadar kleklja.

Zapisala: Marija Rupnik Hladnik, 3. 9. 2022

Zgodbe klekljaric

Jelka Tušar

Jelka se je rodila 6. marca 1933 v Čekovniku nad Idrijo. V družini je bilo devet otrok. Tako kot mnoge deklice je tudi njo že kot majhno naučila klekljati mama. Klekljala je že, ko je hodila v prvi razred osnovne šole. Naučila se je predvsem idrijski ris in sukani ris; med šolskimi počitnicami je največ klekljala majhne kose čipk, ki jih je potem mama prodala zasebnikom. Za priklekljani denar si je kupila zvezke za šolo. Klekljanje je tudi v družini predstavljalo skromen, a dodaten vir zaslužka.

Kot vzgojiteljici predšolskih otrok ji je za klekljanje ostalo zelo malo časa. Svoje klekljarsko znanje je izpopolnjevala po upokojitvi. Obiskovala je dva 40-urna tečaja, ki jih je organizirala Čipkarska šola Idrija in na katerih se je naučila vseh tehnik. Te je pozneje rada pokazala tudi drugim klekljaricam.

Jelka se je vključila v Društvo klekljaric idrijske čipke takoj na začetku leta 2003. Obiskovala je skupino v Idriji. To ji je izredno veliko pomenilo. Klekljarice so si pomagale pri zagatah pri raznih tehnikah in izbiri vzorcev za razstave. Pa tudi druženje samo ji je prinašalo veselje. Ob buli je bil vedno čas za prijeten klepet, izmenjavo mnenj in raznih življenjskih izkušenj. Sama pravi, da je v skupino zelo rada hodila, dokler ji je zdravje to dopuščalo.

Vedno je sodelovala pri vseh društvenih aktivnostih in njeni izdelki so vedno bogatili razstave. Čipke so bile kvalitetno in natančno izdelane. Če nekaj ni bilo narejeno lepo, je to raje podrla in sklekljala na novo. Svojih čipk ni prodajala, jih je pa veliko podarila. Izredno lepi so bili njeni izdelki s polpremetom. V svoji mapi hrani bogato zbirko čipk s to klekljarsko tehniko, nekatere med njimi so prave mojstrovine.

Jelka zadnje leto živi v Domu starejših občanov v Idriji. Kleklja ne več, še vedno pa se zanima za dogajanja v društvu in obišče vsako klekljarsko razstavo, če le more. Vesela je prav vsake klekljarice, ki jo obišče ali s katero se naključno sreča v okolici doma.

Zapisali: Bernarda Flander in Anica Makuc, 23. 9. 2022

Zgodbe klekljaric

Justina Troha

Justina se je rodila 3. aprila 1936 v Kanomlji pri Spodnji Idriji kot tretji otrok v družini, ki se je preživljala s čevljarsko dejavnostjo. S klekljanjem se je prvič srečala prav doma. Spominja se stare, sključene ženice, sedeče ob topli krušni peči in pravljičnega zvena njenih klekljev. Ob večerih je sedla za bulo tudi njena mama. Na sredo mize sta na dvignjeno mesto postavili karbidovko ali petrolejko in se zatopili v delo. Večkrat se jima je pridružila tudi sama.

V času šolanja, izpolnjevanja službenih dolžnosti in številnih družinskih obveznostih ni imela časa za klekljanje. Po odhodu v pokoj se je leta 2003 vpisala v Društvo klekljaric idrijske čipke. Priskrbela si je potrebne pripomočke; del jih je dobila od tete, nekdaj zelo dobre klekljarice. Dragoceno darilo so bile bakrene bucike, ki so že davno izginile s tržišča. Kot članica društva je obiskovala učne ure klekljanja pod vodstvom učiteljic idrijske čipkarske šole, ki so ji bile še posebej dragocene. Pomoč pri delu ji je nudila tudi hčerka, ki je kot deklica obiskovala čipkarsko šolo. Pri reševanju klekljarskih zagat so ji večkrat nesebično pomagale društvene kolegice – klekljarice z bogatim znanjem. Tako je lahko s svojimi izdelki sodelovala pri vseh projektih in razstavah. Sama je svoje znanje in izkušnje vračala društvu kot članica upravnega odbora in različnih komisij, dobro voljo pa je najraje delila na skupnih srečanjih in izletih.

Klekljane čipke je vedno rada podarjala v spomin ali zahvalo sorodnikom in prijateljem, nekaj pa jih je obdržala sama, da ji danes bogatijo dom. Kljub starosti včasih še sede za bulo in malo pokleklja. A kaj, ko ji nagajajo oči …

Zapisala: Mirjam Gnezda Bogataj, 14. 9. 2022

Zgodbe klekljaric

Ljudmila Lampe

Rodila se je 14. septembra 1946 v Idrijskem Logu pri Črnem Vrhu. S čipko se je srečala kot majhna deklica, saj je njena mati klekljala in čipke prodajala, da je s tem kaj zaslužila. Matere se spominja kot precizne, spretne in stroge učiteljice, ki jo je naučila vseh klekljarskih tehnik. Doma so klekljali vsi otroci, vključno z bratom. Nikoli ni dovolila, da bi se nitk dotikali z rokami. Klekljarskih vozlov niso poznali, uporabljali so tkalske. Prve kleklje je dobila od očeta. Niti je navil na lesene paličice, ki so navadno služile za zobe pri grabljah.

S klekljarskimi podvigi pa je začela pri petnajstih letih. Največkrat so se za blazino usedli pozimi. Dela takrat ni bilo veliko, časa pa na pretek. Sedeli so na klopi ob kmečki peči in v družbi sosedovih deklet preživljali lepe trenutke, ki so se ji vtisnili v spomin. Ljudmila je tekom let veliko klekljala za idrijsko zadrugo in stare italijanske ženice, ki so dobro plačale. Bolj, ko so bili pridni, več materialnih dobrin so prinesli s sabo nazaj iz Italije.

Danes kleklja za dušo. Je članica društva klekljaric že dobrih dvajset let. Velikokrat sodeluje na različnih razstavah. Glavno vodilo ji je, da svoje znanje in veselje do klekljanja podaja naprej svojim otrokom in vnukom.

Zapisala: Marija Rupnik Hladnik, 18. 9. 2022

Zgodbe klekljaric

Majda Albreht

Majda se je rodila v Bovcu leta 1951, kjer je njen oče Jože Bončina takrat služboval kot miličnik. Dobro leto pozneje so se preselili v Cerkno, kjer je preživela otroška leta. Njena mama, ki se je klekljanja pred vojno učila v čipkarski šoli na Predmeji, je po prihodu v Cerkno znova sedla k buli. Ko je bila Majda stara tri leta, ji je s prvim zaslužkom od klekljanja v trgovini pri Jamšku v Cerknem kupila lepo punčko. Darinka, kot jo je poimenovala, jo je spremljala vrsto let. Zanjo je bila zelo dragocena.

Pri šestih letih je z veseljem začela obiskovati čipkarsko šolo v Cerknem. Vseh pet let (1957–1962) je bila njena učiteljica Silva Kogej, ki je bila zelo prijazna. V ličnem albumu Majda še danes skrbno hrani spričevalo in vse svoje izdelke iz čipkarske šole. Po končanem petem letniku je mama menila, da se mora v višjih razredih osnovne šole bolj posvetiti učenju in klekljanje dati na stran. Tako je bilo nekaj let, dokler se ni pojavila priložnost za prodajo čipk. Sprva jih je nosila gospe Ljubi, ki je čipke odkupovala za podjetje Čipka v Idriji, pozneje pa v Italijo. Še vedno ima v spominu sandale, ki jih je kupila za prvi zaslužek v Gorici. Bilo je ob koncu osnovne šole. Z mamo sta potem redno nosili tja prodajat čipke. Večinoma je šlo za preprostejše čipke, z navadnim in sukanim risom, vmes je bila tudi kakšna kantu rožica, ki so se rabile za rjuhe. Na ta način si je lahko izpolnjevala drobne želje. Izbira raznovrstnega blaga je bila takrat v Gorici precej večja kot pri nas.

Po očetovi upokojitvi se je družina preselila v Idrijo, kjer je obiskovala gimnazijo. Zanimivo je, da jo je blazina spremljala celo v študentskih letih. Ob eni svojih avtorskih čipk je leta pozneje zapisala: »Še kot študentka sem ob punkeljnu velikokrat imela odprt zvezek in se učila raznih pravil in formul.« Klekljanje ji je predstavljalo sprostitev med študijem.

Po končanem študiju se je kot učiteljica matematike zaposlila v Idriji. Najprej na srednji vzgojiteljski šoli, pozneje pa v osnovni šoli, kjer je preživela večino službenih let, ki jih je zaključila v Cerknem. Svoj poklic je rada opravljala, saj je bila to njena velika želja že od vrtca dalje. Mlada se je poročila in se vrnila v Cerkno, z njo pa tudi zvesta spremljevalka bula. Ko sta bila otroka majhna, je bolj pletla in šivala. V času, ko so gradili novo hišo, pa je s klekljanjem močno podprla družinski proračun. Pravi, da je v času šolskih počitnic za bulo presedela tudi po osem ur na dan in si v celoti priklekljala novo kuhinjo.

Leta 2006 se je vključila v klekljarsko sekcijo v Cerknem, kjer je na delavnicah izpopolnjevala svoje znanje in pridobila klekljarske certifikate. Sodelovala je na natečajih in bila za svoje čipke večkrat nagrajena. Preizkusila se je tudi v risanju vzorcev. Prvega z naslovom Vse poti vodijo v Rim je narisala in sklekljala leta 2008 za natečaj Združenja slovenskih klekljaric in vseh, ki imajo radi čipke z naslovom Poti. V nekatere vzorce je vpletla tudi svoj poklic – poučevanje matematike; tako sta se v čipki znašla celo Pitagorov izrek in matematična razlaga šestkotnika. Da sta ji matematika, njena sistematičnost in natančnost blizu, kaže tudi to, kako skrbno in kronološko ima v albumih urejene vse izdelke, ki jih je klekljala za razstave in različne natečaje. Z isto zavzetostjo in skrbnostjo je bila v letih 2013–2018 tudi na čelu cerkljanskih klekljaric. O delu društva je v svojem zadnjem nagovoru v vlogi predsednice ob odprtju razstave leta 2018 povedala: »Vedno smo se ujele, se dogovorile o našem delu in si tudi med seboj pomagale. Rdečo nit je ves čas držala naša zvesta, prizadevna, a tudi zahtevna mentorica Stana Frelih, zato kvaliteta naših čipk ni bila nikoli vprašljiva. Vseskozi pa je naš moto: ohraniti živo dediščino čipke, širiti znanje kvalitetnega klekljanja in ga prenašati na mladi rod.« Njej osebno pa je klekljanje v veselje, prinaša ji umirjenost, sprostitev in posebno zadovoljstvo ob vsaki uspeli čipki.

Zapisala: Milojka Magajne, 25. 7. 2022

Zgodbe klekljaric

Marija Jereb

Danes 83-letna Marija ali po domače Marica, rojena 20. aprila 1939, je na področju klekljanja čipk že stara znanka, saj je začela klekljati, ko ji je bilo komaj šest let. Ob vstopu v osnovno šolo je začela obiskovati tudi čipkarsko šolo v Idriji. Na začetku nad klekljanjem ni bila pretirano navdušena, a je to spretnost počasi vzljubila. Pravi: »Večkrat sem v čipkarski šoli stresla bucike na tla, tako da sem jih celo uro pobirala in mi ni bilo treba klekljati.« Takrat, v njeni mladosti so bili drugačni časi. Žene večinoma niso bile zaposlene, lahko pa so si nekaj malega prislužile s klekljanjem. Tudi njena mama je klekljala. Marica se spominja, da je neštetokrat sedla za njeno bulo, ko ta ni imela časa. V času službovanja je bilo klekljanje potisnjeno nekoliko na stran, po upokojitvi pa mu je posvetila ves prosti čas. Skozi desetletja je postala prava mojstrica obrti.

Veliko čipk, ki jih je sklekljala, je podarila, nekaj jih je prodala, le redko pa je naredila kakšno zase. Največ je klekljala za čipkarsko šolo, kjer znajo čipke vrednotiti, vedo, koliko časa je potrebno za določen vzorec, in – kar je po njenem mnenju najpomembnejše – ker zahtevajo, da je čipka lepo izdelana. Zato je tudi že od samega začetka podpirala geografsko zaščito idrijske čipke, ker meni, da se čipkam s tem dviga kakovost. Njene čipke so izredno natančno in lepo izdelane. Kleklja široki in idrijski ris z vsemi tehnikami. Posebno so ji pri srcu ribice. Za čipko leta na temo potonike je naredila nekaj sto ribic in pri njihovi izdelavi je zelo uživala. Doma ima ogromno starih vzorcev z motivi človeških figur, ki so bili last njene matere in stare matere. Od slednjih so ji bile najbolj všeč plesalke. Ko je bil leta 1999 razpisan natečaj za čipko leta, ki je zahteval čipke z živalskimi in človeškimi motivi, je bil to za Marico poseben izziv. Izbrala je Plesalko, pri kateri je za izdelavo krila uporabila kar 112 oziroma 56 parov klekljev. Izmed 14 natečajnih čipk je prvo mesto pripadlo prav njeni Plesalki. S svojimi izdelki je ta naslov osvojila štirikrat.

Več kot desetkrat je tekmovala v klekljanju na čipkarskih festivalih. Marsikatera klekljarica se ne mara izpostavljati, ona pa je bila vesela, če se je tekmovanja lahko udeležila, še bolj pa, če je za to prepričala še kakšno prijateljico. V Društvo klekljaric idrijske čipke se je včlanila na samem začetku. Obiskovala je klekljarska srečanja, delavnice, tečaje in tekmovanja. Svoje znanje je vedno nesebično posredovala drugim klekljaricam v skupini. Zadnji dve leti se srečanj ne udeležuje več zaradi težav z vidom, kleklja pa še, kolikor zmore. Še vedno se klekljarice obračajo nanjo z vprašanji in vedno je pripravljena pomagati.

Zapisali: Anica Makuc in Katja Gnezda, 9. 9. 2022

Zgodbe klekljaric

Marija Kosmač

Marija Kosmač se je rodila 2. avgusta 1951 v Masorah na manjši kmetiji kot najstarejša v družini s tremi otroki. Tam so živeli skupaj s teto, očetovo sestro. Mama in teta sta bili njeni prvi učiteljici klekljanja. Marija je že kot pet- ali šestletna deklica že obvladala kitico in ozki ris. Osnovno šolo je obiskovala v Spodnji Idriji, pot do tja je velikokrat prepešačila skupaj z drugimi otroki s sosednjih kmetij. Spomni se, da je hoja trajala tudi uro in pol na eno stran. Včasih pa jih je pobral tudi knapovski avtobus. Ko je Čipkarska šola Idrija odprla oddelek v Spodnji Idriji, se je pridružila drugim sošolkam pri pouku klekljanja in ga obiskovala kar šest let.

Mama in teta sta bili dobri klekljarici. Njune čipke so bile lepe in natančno narejene. Zato ni čudno, da se je tudi od Marije pričakovalo, da je treba vsako začeto delo dobro narediti in končati. Ta privzgojena vrlina ji še danes pride prav. Prva leta so doma klekljale ob petrolejki na peči. Največ so bile to čipke za prte za 12 oseb, pri katerih je bila njena naloga, da je klekljala manjše rogljičke za prtičke. Ko je bilo njeno znanje zaradi obiskovanja čipkarske šole že boljše, pa je pomagala mami pri večjih izdelkih. Čipke so prodajale v idrijsko čipkarsko zadrugo, kasneje pa tudi v Italijo trgovcu Krainerju. Tam so v nekem obdobju odkupili vse čipke, ki so jih uspele sklekljati. Zelo so bile cenjene rjuhe za dvojne postelje s čipkami z listki iz polpremeta. Neko zimo je Mariji uspelo sklekljati čipk kar za šest takih rjuh. Še sedaj si ne more zamisliti, kako je bilo to mogoče.

Po končani osnovni šoli je klekljala še nekaj časa, vendar se je pri dvajsetih letih redno zaposlila in bula je nato samevala kar 40 let, saj zanjo ni bilo časa. Po poroki sta z možem začela graditi nov dom, poleg tega pa je bila njena pomoč pri kmetijskih opravilih dobrodošla tako na svojem kot tudi na moževem domu. Ponovno pa so jo zasrbeli prsti, ko si je zaželela novih klekljanih zaves. Vendar se je resno posvetila klekljanju šele po upokojitvi. Po zgledu sosede Valerije, ki je klekljala v skupini klekljaric v Spodnji Idriji, se je Društvu klekljaric idrijske čipke pridružila leta 2013. V nekaj letih je povsem obnovila in nadgradila znanje, ki ga je pridobila v otroških letih. Tako ni klekljarske tehnike, ki je ne bi obvladala – če ne po spominu, pa ob uporabi priročnikov Čipkarske šole Idrija. Rada ima polpremet, ki je sicer za klekljarice zelo zahteven, sama pa pravi, da so zanjo delikatne luknjice in franže. Kljub temu je nekaj let nazaj za študente sklekljala kar 12 m franž. Marija je dobra klekljarica, to dokazujejo tudi vsi trije certifikati geografske označbe idrijska čipka, ki jih je pridobila. Zanjo je značilno, da je izredno hitra. Če jo vprašaš, kdaj ji uspe toliko sklekljati, odgovori, da za bulo najraje sedi zvečer, ko je mir in je vse ostalo spravljeno v red. Njena ustvarjalnost pride na dan pri klekljanju čipk za študente Naravoslovnotehniške fakultete. V spodnjeidrijski klekljarski skupini je cenjena zaradi svojega vedrega značaja in pripravljenosti, da priskoči na pomoč, če se kateri klekljarici kaj zalomi. Marija se rada udeležuje klekljarskih tekmovanj na festivalih v Idriji, kjer je že petkrat dosegla najvišja mesta. Enako uspešno je tekmovala tudi v Žireh in Železnikih. Zadnja leta je sklekljala veliko lepih čipk, vedno pa se rada spomni tistih, ki jih je klekljala za novomašnika Gabrijela Kavčiča iz Ledin.

Pravi, da ji klekljanje pomeni sprostitev, da rada kleklja nove stvari in da je vesela, ko nastane nekaj lepega. Všeč so ji tako tradicionalne kot tudi moderne čipke, še vedno pa ima najraje bele.

Zapisala: Andra Marinko, 14. 4. 2023

Zgodbe klekljaric

Marija Likar

Marija se je rodila 7. junija 1936 na Vojskem. Življenje družine je kruto zaznamovala 2. svetovna vojna. Očeta so v partizanih ujeli in je umrl v ujetništvu v Nemčiji, mama se je s hčerko in tremi sinovi spopadala z veliko revščino. Do očetove pokojnine dolgo ni bila upravičena, saj je umrl premlad. Gostovali so pri večjih kmetih na Vojskem, kar je pomenilo, da so v zameno za pomoč pri kmečkih opravilih dobili v najem stanovanje in majhno njivo. Edini vir preživetja v zimskem času je bilo klekljanje. Mama jo je naučila klekljati pri petih letih, pri sedmih je tudi sama že klekljala za prodajo. Ob peči in svetlobi petrolejke sta z mamo pozimi klekljali pozno v noč; ko je ena ob pouštru zaspala, je druga z delom nadaljevala. V vas nista hodili, ljudje na vojskarskih kmetijah so bili precej samosvoji, pa tudi predaleč je bilo do sosedov. Čipke je mama hodila sama prodajat v Čipko v Idrijo, Marije ni nikoli vzela s sabo. Včasih niso imeli denarja za takojšnje plačilo. Dali so ji papirce in sukanec ter novo naročilo zabeležili v posebno knjižico. Celoten zaslužek je šel samo za hrano. Mnoga dekleta so si kupila nova oblačila za praznike, sama si jih ni mogla nikoli. Še danes dobro ve, kaj pomeni biti lačen … Ne razume mladih, ki se nočejo učiti; ona je imela veliko željo po dokončanju osnovne šole, pa ji mama ni pustila, saj so par pridnih rok doma še kako potrebovali.

Marija se je leta 1962 poročila in se preselila v Idrijo, tri leta je preživela na Bukovem, kjer je mož dobil zaposlitev kot gozdar. V času, ko je imela službo na Simplexu in IMP-ju v Idriji ter je vso skrb posvečala svoji družini, ni klekljala. Začela pa je takoj, ko je šla v penzijo. »Nisem zdržala brez,« pravi. Največ je klekljala preko posrednikov za odjemalce v Italiji. Bila je zelo dobra klekljarica, čeprav ni obiskovala čipkarske šole. Za vsako čipko se je potrudila in z njo ni bila takoj zadovoljna. V mladosti je klekljala ta navaden, idrijski ris, širokega in zahtevnejše tehnike se je naučila pozneje.

V Društvo klekljaric idrijske čipke se je včlanila takoj ob ustanovitvi, bila je zelo delavna in je vsaki klekljarici s svojim znanjem rada priskočila na pomoč. Njene čipke krasijo mnoge cerkvene prte tako doma kot v tujini. Naredila je klekljarski certifikat, najbolj dovršene pa so bile vedno njene ribice. Udeleževala se je tekmovanj v klekljanju in na Čipkarskem festivalu je enkrat celo zmagala. Z veseljem je hodila na srečanja skupine in na izlete. Sedaj že par let ne kleklja več, jo matrajo oči in bolezen. Še vedno pa ima doma štiri pouštre in nekaj sklekljanih čipk, ki jih ni nikoli podarila.

Zapisala: Mirjam Gnezda Bogataj, 14. 7. 2022

Zgodbe klekljaric

Marija Mlakar

Marija se je rodila 2. januarja 1936 na Gorenjem Vrsniku. V družini so poleg treh otrok in staršev živeli tudi stari starši in pomočnica, ki je pomagala v gospodinjstvu in pri otrocih. Marija pravi, da je bila doma bajtarija; oče ni bil zaposlen, zato sta bila z mamo prisiljena hoditi h kmetom v dnino. Največkrat so bili otroci do večera sami. Ko so bili stari pet ali šest let, so že morali nositi vodo koscem, prav tako pozneje med vsakimi počitnicami. Mama je malo klekljala, vendar ji ni pustila, da bi se tudi ona naučila. Vedno je rekla: »Kaj boš s tem, to je izguba časa.« Med 2. svetovno vojno so morali beguniti v Bari v Italijo. Spominja se, kako so se vozili z živinskimi vagoni. Vrnili so se nazaj v izropano hišo. Mama je morala skrbeti za vse, saj je bil oče v italijanski vojski v Bariju, po kapitulaciji Italije pa v 1. prekomorski brigadi. Med vojno so jim Nemci požgali kozolec, ki so ga po vojni obnovili s skupnimi močmi.

V osnovno šolo je hodila najprej v Govejku in nato v Žireh, vsak dan peš 6 km na eno stran. Pri 22 letih se je zaposlila v Žireh v Polixu, nato v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na Vrsniku v obratu Iskra. Po desetih letih, ko so obrat zaprli, se je zaposlila v matični firmi v Spodnji Idriji. Poročila se je stara 29 let. Najprej so živeli na domu na Vrsniku, pozneje pa so kupili hišo v Govejku in jo popolnoma prenovili. Danes živi v njej poleg sina z družino. Dokler se ni upokojila, ni bilo nikoli časa za klekljanje. Pa tudi ni bilo v navadi, da bi na kmetih na ta način služili kruh, saj je bilo polno drugega dela.

Veselje do klekljanja je dobila šele, ko je na osnovni šoli v Ledinah začel delovati oddelek Čipkarske šole iz Idrije, v katerem je učila Metka Fortuna. Takrat se je na pobudo Helene Kavčič nekaj žensk odločilo, da tudi same obnovijo znanje klekljanja. Kar tri leta (2006, 2007 in 2008) so obiskovale čipkarsko šolo za odrasle, vsako leto po 70 ur. Na Metko Fortuna se rada spomni, saj so bile z njenim načinom poučevanja zelo zadovoljne in so tudi zato začele z veseljem klekljati. Leta 2006 je celo tekmovala v klekljanju na festivalu v Idriji. Nekaj je sicer klekljala za prodajo podjetju Čipka Idrija, večino čipk pa je podarila.

V Društvo klekljaric idrijske čipke je tako kot druge klekljarice iz Ledin in Vrsnika vstopila leta 2013. Celo skupino klekljaric je zelo povezalo klekljanje cerkvenih prtov za cerkev v Ledinah leta 2017 ob novi maši župnika Gabrijela Kavčiča. Takrat je klekljala po nekaj ur na dan. Ob tej priliki so klekljale tudi čipke za novomašniški plašč, pozneje pa čipke za prte cerkva v okolici (Vrsnik, Krnice). Imele so tudi nekaj razstav v Ledinah, Vrsniku in Spodnji Idriji, pa tudi za festival v Idriji so klekljale.

Marija je od nekdaj optimistična in pravi »tako je pač bilo.« Še vedno kleklja in ko ji rečejo: »A ti je treba klekljat?«, vedno odgovori, da so bili narejeni, da delajo, saj delo krepi človeka. Pa hitro teče čas in še malo za dušo je to. Tako tudi roke ostanejo žive in vesela je, če s svojo čipko koga razveseli.

Zapisala: Andra Marinko, 30. 8. 2022

Zgodbe klekljaric

Marija Obid Dolenc

Marija se je rodila v Cerknem, pri Čargu. Njen oče Gašper, stari oče in tudi stric Franc so se ukvarjali s pasarstvom, pozneje s kovaštvom in strugarstvom, nazadnje pa je oče imel avtomehanično delavnico. Ob tem so doma obdelovali tudi nekaj malega zemlje in redili dve kravi, prašiča in ovce. Kot obrtniki so veljali za malo bolj premožne Cerkljane.

Marijina mama Mici (roj. 1904) se je k Čargu primožila od Orehovca v Zakrižu, še zelo mlada, stara 17 let. S sabo je prinesla številna gospodinjska znanja, tudi klekljanje. Teh znanj se je naučila v Idriji pri Grudnu, kamor so jo poslali v uk šiviljstva. Tam je živela dve leti, se učila šivanja, pa tudi kvačkanja, pletenja in klekljanja. Potem je vedno klekljala, a ne za prodajo. Imela je zelo velik estetski čut pri urejanju stanovanja. Čipke so krasile hišni tekstil, bile so všite v posteljnino, prte in zavese. Klekljala je predvsem stare vzorce, nekaj malega široki ris, še več pa figuraliko, tulpne liste ipd. Čeprav je znala šivati, pa je čipke v tekstil v času med obema vojnama in še po drugi svetovni vojni zanjo všivala Ciska (Frančiška Kos), ki je tudi zelo lepo vezla, pekla dobre krofe in še v 60. letih 20. stoletja imela na trgu pred cerkvijo sv. Ane majhen lesen kiosk s sladkarijami.

Marija je klekljanje sicer spoznala doma pri mami, spominja se, da sta veliko klekljali tudi sosedi, Koblarjeva Agata in Tonca, sedeč v zdziču s povštri na peči. Klekljati se je Marija naučila v čipkarski šoli v Cerknem. Mama jo je že zelo zgodaj, že preden je začela obiskovati osnovno šolo, posla v čipkarsko šolo, ki jo je obiskovala devet let. Po zaključku osnovnega šolanja je Marija nadaljevala šolanje na srednji ekonomski šoli in se takoj po njej zaposlila. Za klekljanje potem ni bilo časa: služba, delo doma, kjer je ostala sama z ostarelima staršema, pomoč pri kmečkih opravilih. Dela je bilo vedno čez glavo! Je pa v času srednješolskih počitnic redno klekljala za prodajo, za DOM. Zaslužek od prodaje čipk ji je omogočil malo lepše dijaško življenje. Spominja se, da je v Cerknem čipke za DOM odkupovala Tinčkova Mila (Mila Jež) v hiši nasproti današnjega muzeja.

Klekljati je ponovno začela leta 1998, ko se je v Cerknem na pobudo Ivanke Štremfelj zbralo nekaj klekljaric, nekdanjih učenk čipkarske šole in drugih. Odločile so se, da se bodo družile in organizirano klekljale. Začetki so povezani z (vseslovenskim) Združenjem klekljaric in vseh, ki imajo radi čipke. Vesele so bile podpore takratne vodje združenja gospe Drage Urbas. »Koliko sem takrat znala klekljati, ne vem, a klekljanje očitno ostane v rokah, nenazadnje sem imela dobro podlago iz čipkarske šole in učiteljice Silve Kogej,« pravi Marija. Cerkljanske klekljarice so se leta 2003 kot sekcija pridružile Društvu klekljaric idrijske čipke, leta 2015 pa so šle na samostojno pot in ustanovile Klekljarsko društvo Marjetica Cerkno. Zdi se ji izredno pomembno, da v okviru društva danes znanje nadgrajujejo, in sicer pod mentorstvom učiteljice Čipkarske šole Idrija Stane Frelih. Marija je tudi danes še članica društva, 4 leta (oktober 2008–oktober 2012) pa ga je vodila. Kot pravi, je njegovo poslanstvo ohranjati klekljanje živo, kar pa predstavlja pomemben doprinos k ohranjanju kulturne dediščine našega prostora.

Znanje, ki ga na rednih mesečnih srečanjih bogatijo v društvu, vsako leto poleti predstavijo javnosti na razstavi v Cerkljanskem muzeju. Občasno z manjšimi razstavami gostujejo tudi v drugih krajih. Pridružujejo se klekljanju za skupne, dobrodelne namene; pobudnica vseslovenskih akcij je pogosto Tanja Oblak iz Ljubljane. Klekljale so prte za cerkev v Lurdu, na Brezjah, v Strunjanu, Preboldu, za stolnico v Ljubljani … Na lastno pobudo so sklekljale prt za cerkvi sv. Ane in sv. Jerneja v Cerknem, pridružile so se klekljanju novoletnih okraskov za idrijski muzej, izdelale so podobe cerkljanskih laufarjev, ki jih je muzej pozneje odkupil itd. Na ekskurzijah spoznavajo druga slovenska in evropska klekljarska središča, poleg naštetega pa se v društvu pletejo prijateljske vezi med klekljaricami, ki se rade družijo tudi neformalno. Marija meni, da je druženje zelo pomembno in da bi bilo prav, da bi po vzoru akcije Cerkljanskega muzeja Srečanje ob buli (18. 2. 2017) večkrat organizirali klekljanje skupaj z otroki in njihovimi starši, saj je znano, da se na Cerkljanskem tudi danes veliko kleklja, a le manjši delež starejših to počne organizirano v društvu.

Marija je doma ohranila bogato klekljarsko zapuščino svoje mame: sukanec, nekaj čipk in izdelkov z všito čipko, kleklje, bulo, jerbas, nekaj papircev. Zanimivo se ji zdi, da so med starimi papirci tudi trije, ki jih je v 20. ali 30. letih prejšnjega stoletja narisala njihova soseda iz Čela, Rozina Zlatoper (por. Bizjak), mama njihove društvene klekljarice Pavle Podobnik. Velik izziv ji predstavlja ohranjena štrena lanenega sukanca, iz katerega že nekaj časa namerava sklekljati nekaj posebnega. Še vedno uporablja mamine kleklje, bula je žal razpadla. V svoji zbirki ima danes več bul in jerbasov različnih velikosti za različne potrebe, več parov klekljev, veliko novih papircev (Irma Sedej, Vida in Mira Kejžar …). Pripomočke kupuje v glavnem v Idriji, večkrat tudi pri ponudnikih na Festivalu idrijske čipke, nekaj v trgovini Mojca v Škofji Loki, pogosto pa predvsem papirce in sukanec tudi na strokovnih klekljarskih ekskurzijah v klekljarskih centrih. Doma Marija kleklja sama. Večinoma sicer od jeseni do pomladi, v poznopopoldanskih in večernih urah; poletje, pravi, ni čas za to. Klekljanje jo pomirja, je terapija za glavo in roke. Rada pove, da »bula vedno čaka, je tam, da ob njej odmisliš druge stvari.« Čipk ne prodaja, jih pa rada podarja. Lepa, kakovostno izdelana čipka je lepo in iskreno darilo. In ljudje so ga vsi po vrsti veseli. Na vprašanje, kdaj je čipka lepa, odgovarja: »Biti mora brez napak, izdelana s petico, kar pomeni, da je natančno izdelana, čvrsta, da so vozli skriti, ne vidiš začetka in konca … Da lahko izdela tako čipko, pa mora klekljarica poleg znanja predvsem in najprej imeti rada klekljanje.«

Zapisala: Ivana Leskovec, 8. 9. 2022

Zgodbe klekljaric

Milena Kalan Frančeškin

Milena je otroštvo preživljala z dvema bratoma in dvema sestrama na majhni kmetiji v Gorjah pri Cerknem. Po zaključeni osnovni šoli je obiskovala trgovsko šolo v Novi Gorici. Zaposlila se je v Cerknem, pozneje pa jo je življenjska pot spet peljala v Novo Gorico, kjer danes živi. Ohranila pa je tesne stike z rodno Cerkljansko; močno jo povezujejo prav čipke oziroma klekljanje in druženje pod okriljem društva cerkljanskih klekljaric.

Milena se je s klekljanjem srečala kot otrok že doma, sicer pa je pet let obiskovala tudi čipkarsko šolo v Cerknem. Njena mama je pozimi pridno klekljala, kot so klekljale številne kmečke žene. Pozimi, ko na polju ni bilo dela, je bil čas za tovrstna opravila, med katere so spadali tudi pletenje ter druženje in prijateljska srečanja s sosedi. Veliko se je namreč klekljalo skupaj: enkrat v eni hiši, pri eni sosedi, drugič spet drugje. Klekljalo se je pozno v noč. Doma okraskov ali oblačil s čipkami niso imeli – mama je klekljala za prodajo, in sicer za podjetje Čipka iz Idrije, ki je v Cerknem Na Poreznu imelo svojo odkupno postajo. Zanje je čipke odkupovala gospa Luba (Ljuba Mlakar). Tudi Milena je kot šolarka in dijakinja klekljala za zaslužek. Denarja v družini ni bilo veliko, zato ji je zelo veliko pomenilo, da je bil to njen denar, ki ga je lahko porabila samo zase. Nikoli pa v njihovi družini niso klekljali za v Italijo, kot se je pri nas običajno reklo prodaji čipk različnim italijanskim trgovcem. Papirce za klekljanje so dobili na odkupni postaji in so bili od podjetja Čipka, znano pa je, da je za drugo klekljanje papirce ročno prerisovala Rozina Bizjak v Cerknem.

Oba Milenina starša sta bila ročno zelo spretna, za svoj dom sta veliko rokodelskih in celo obrtniških del opravila kar sama. Mama je šivala, veliko pletla in seveda klekljala, oče je popravljal orodja, pletel košare in koše iz leskovih viter in mizaril. Tako je mama sama naredila jurčka, oče pa vérbas, le klìnce so kupili. Ročno spretnost je po starših podedovala tudi Milena. Resda je delala kot trgovka, a je v prostem času veliko šivala zase in tudi za druge. Klekljala pa takrat ni. Svoje klekljarsko znanje je obudila in ga ponovno zelo angažirano aktivirala leta 1999 ali 2000, ko se je na pobudo Ivanke Štremfelj začelo organizirano druženje klekljaric v Cerknem. Klekljanje ji je ostalo v prstih, zato ji ni bilo težko začeti. Zdi se ji zelo pomembno, da se jim je v sekciji (sekcija Združenja slovenskih klekljaric in vseh, ki imajo čipke radi) in pozneje v društvu (najprej v skupini Cerkno Društva klekljaric idrijske čipke, po letu 2015 pa v samostojnem Klekljarskem društvu Marjetica) pridružila mentorica klekljanja, ki je še danes z njimi, Stana Frelih, sicer učiteljica klekljanja v Čipkarski šoli Idrija, ki skrbi za izpopolnjevanje in nadgradnjo njihovega znanja.

Mileno je prav izpopolnjevanje znanja v društvu spodbudilo k še večji zavzetosti za klekljanje, za izdelovanje lepih, enkratnih, neobičajnih čipk. Zato papirce marsikdaj predela po svoje: namesto predpisanih tehnik uporabi take, ki jih določi sama. Enako je tudi z materialom – poleg bombažnega in lanenega sukanca uporablja tudi volno, rafijo … Zelo rada kleklja s tanjšim sukancem, kot je predpisano. Da po istem papircu naredi lepo čipko s takim sukancem, mora postavke narisati na novo. Čipka je tudi lepša, če uporablja tanjše bucke. Izziv ji predstavlja ustvarjanje barvnih čipk, kombiniranje barv in barvnih odtenkov različnih sukancev. Doma ima neizmerno velik nabor barvnih sukancev, več bul in več kot 200 parov klekljev. Veliko jih je kupila v Žireh, nekaj jih je naredil tudi Andrej Čelik iz Cerkna, a jih ne dela več. Sukanec kupuje priložnostno marsikje, rada kleklja s sukanci trgovine Mojca iz Škofje Loke in z italijanskimi iz Gradeža.

Je članica skupine za eksperimentalno čipko pri Čipkarski šoli Idrija in obiskuje šolo klekljanja v italijanski Gorici. Poznana je kot izjemno dobra, natančna in hitra klekljarica. Če z izdelanim ni zadovoljna, čipko delno podre ali jo odstriže in skleklja na novo. Njeni izdelki so vzorčni primeri popolne čipke. Z njimi redno sodeluje na skupinskih razstavah, dvakrat se je v Novi Gorici predstavila na samostojni razstavi. Kleklja, ker jo klekljanje pomirja in ji je v veliko zadovoljstvo. Za bulo sedi skozi vse leto ob katerikoli uri dneva, lahko tudi po štiri, pet ur skupaj. Rada sodeluje pri različnih klekljarskih projektih: klekljala je repliko Jovankinega prta v organizaciji Društva klekljaric idrijske čipke, nedavno je klekljala za korona vrtnico Eve Petrič, sodeluje s klekljaricami v Velikem Dolu pri klekljanju t. i. Fabianijevega prta, sodeluje z odborom za označbo geografskega porekla idrijske čipke in s študentkami tekstilstva Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, svoje izdelke pošilja na natečaje doma in v tujini, redno sodeluje pri vseslovenskih akcijah klekljanja čipk za cerkvene prte, po naročilu je izdelala čipko za stalno razstavo v Mestnem muzeju Idrija, ne udeležuje pa se klekljarskih tekmovanj na festivalih in podobnih prireditvah. Ne kleklja za zaslužek. Najzahtevnejše čipke, ki jih je naredila, hrani – »ima jih za v škatlo« – kot eno svojih večjih dragocenosti. S čipkami je opremljeno tudi njeno stanovanje in rada skleklja čipko za darilo. Papirce za svoje čipke kupuje na trgu, veliko pa jih je po naročilu zanjo narisala Irma Sedej Pervanja, nekaj tudi Tina Koder Grajzar. Strinja se, da so čipke danes cenovno drage in za marsikoga težko dostopne še večja škoda pa je, da so jim mesto vzele lahko dostopne, a kvalitetno izjemno slabe kitajske in strojne čipke.

Čipke Mileni veliko pomenijo in mnenja je, da bi jih lahko uporabljali več. So sicer naša kulturna dediščina, a so lahko tudi element sodobne oblačilne kulture. Čipke niso le za slavnostne priložnosti, lahko bi postale del naše vsakdanjosti – kot majhen dodatek, okrasek, všitek na obleki, nakit na telesu. Človeka napolnijo z energijo, so v veselje izdelovalki klekljarici in v ponos lastnici.

Zapisala: Ivana Leskovec, 13. 10. 2022

Zgodbe klekljaric

Mira Guzelj

Mira se je rodila 10. februarja 1950 v Jagrščah na Cerkljanskem, v družini s petimi otroki. Že kot majhna deklica je rada klekljala in ob buli zaživela v svojem svetu. »Zame je bilo klekljanje vedno meditacija in sanjarjenje, saj je to čas, ko se lahko potolažiš, če si žalosten, ali pa razmišljaš o načrtih za naprej,« pravi. Rada se spomni dolgih zimskih večerov, ko je bila cela družina zbrana ob peči. Z mamo in sestro so klekljale, brat pa je bral knjige. Vsi so ga radi poslušali, saj so si s tem krajšali čas in izvedeli kaj novega. Kljub temu, da so klekljale pozno v noč, jo je držala pokonci misel, da si bo s klekljanjem prislužila šolske potrebščine in oblačila. Tako se je že v rani mladosti naučila skrbeti zase.

Po osnovni šoli v Jagrščah je odšla za varuško v Ljubljano. Tam se je zanjo začelo povsem drugačno življenje. Domotožje, istočasno pa nove obveznosti in veliko odgovornosti pri varovanju in skrbi za 6-letnega Mateja in dojenčico Natašo. Po dveh letih se je zaposlila v upravi živilskega kombinata Žito in se ob delu izobraževala na ekonomski šoli. Čez nekaj let se je poročila in osnovala svojo družino. Klekljanje je postavila na stranski tir.

Misel na čipke pa ji ni dala miru. Ko so otroci odrasli, je ponovno vzela kleklje v roke. Obiskovala je razne delavnice in tečaje ter se včlanila v Združenje slovenskih klekljaric. Tkale so se nove vezi in navezala je mnogo stikov z drugimi klekljaricami. Ves ta čas pa jo je vleklo v domače kraje. Pred 15 leti je to željo uresničila in se z možem preselila v okolico Idrije. Ustanovitve Društva klekljaric idrijske čipke se je razveselila. Z včlanitvijo je začela uresničevati mnoge tudi zahtevne naloge. Ob sodelovanju v raznih projektih s področja čipke, s študenti Naravoslovnotehniške fakultete Oddelka za tekstilstvo Univerze v Ljubljani in v eksperimentalni skupini Čipkarske šole Idrija je spoznavala in odkrivala svojo nagnjenost do eksperimentiranja. Uživa v preizkušanju novih materialov in klekljanju po skicah, saj lahko takrat uporabi vso svojo kreativnost in čut za estetiko. Je klekljarica, ki posodablja pravila v klekljanju. Njene bule so lutke, krogle iz stiropora ipd. Sukanec včasih zamenja za dreto ali vrv, belo barvo za črno, ploskovno čipko spreminja v tridimenzionalno obliko. Klasična čipka ima svoja pravila, ki ne dopuščajo svobodnejšega razmišljanja. Klekljanje po skicah pa je čisto nekaj drugega. Uporabiti moraš sicer vse znanje in izkušnje, ki jih imaš, vendar se sam odločaš za tehniko, kombinacijo barv in materiala. Ne upa si reči, ali je to še vedno idrijska čipka, čeprav še vedno uporablja klasične tehnike, ki pa jih sem in tja krši ter sega čez njihove okvire. Skice, ki jih prinesejo študentje, bi najbrž marsikatera od tradicionalnih klekljaric zamenjala za znanstveno fantastiko. »Mladi imajo izjemno domiselne ideje in jaz jim pomagam, da zaživijo. Nikoli ne rečem, tega se pa ne da. Iz čevljarske drete in poštarske vrvice sem klekljala počivalnik. To je bila doslej moja največja stvaritev in velik izziv.« Pri materialih ne izbira, le žica se ji za »krhko« čipko še vedno zdi malce pregroba.

Mira se udeležuje klekljarskih tekmovanj, obiskuje razstave čipk v Sloveniji in izven nje. Mnogo njenih čipk krasi vsakoletne razstave društva. Sledi dosežkom na področju klekljanja, zbira literaturo ter se nenehno uči in izpopolnjuje v klekljanju. Navdušujejo jo drugačni pristopi. Čipka ji pomeni več kot le izdelek. »V njej občutim energijo, mnogo čustev in lepoto.« Mira je klekljarica z ogromno izkušnjami in znanjem, pridobljene ima vse tri certifikate geografske označbe idrijske čipke. Vsega pa ne zadrži zase, vedno rada priskoči na pomoč manj izkušenim in jih z veliko potrpežljivostjo uvaja v svet idrijske čipke.

Zapisala: Andra Marinko, 27. 9. 2022

Zgodbe klekljaric

Tilka Nagode

Tilka se je rodila 14. marca 1934 na Straži pri Cerknem v družini s šestimi otroki. Kot večina deklic se je začela učiti klekljanja v domačem krogu, ko ji je bilo komaj pet let. Prvo bulo ji je podarila teta in jo naučila klekljati kitico. Kmalu so pod njenimi prsti začele nastajati tudi prve čipke. Časi so bili težki in dohodkov v družini ni bilo veliko. Ženske so klekljale čipke predvsem za prodajo. Če se je le dalo, so čipke prodale v staro Gorico, kjer so jih plačali bolje kot v domači zadrugi. Tudi Tilkine čipke je teta prodala. Tako ji je vsaj rekla, čeprav ji Tilka ni čisto verjela. A teta ji je kupila lepo bluzo, kar jo je spodbudilo k nadaljnjemu izdelovanju čipk.

Tudi v poznejših letih je Tilka skušala s prodajo čipk prispevati k družinskemu proračunu. Tako kot mnogim takratnim klekljaricam ji je s prodajo čipk v stari Gorici uspel nakup pralnega stroja. Pozneje je klekljala zlasti manjše čipke za idrijske trgovine s čipkami. Zaposlila se je v podjetju Čipka. Delala je na več delovnih mestih, saj je že takrat imela težave z zdravjem, zlasti z bolečinami v križu.

V Društvo klekljaric idrijske čipke se je včlanila v začetku leta 2003. Manjkala ni na nobenem srečanju idrijske skupine, dokler ji je zdravje to dopuščalo. Čeprav že priletna, se je skušala naučiti novih tehnik. Zanimali so jo različni vzorci, ki so jih imele klekljarice na svojih bulah ali pa so jih prinašale, da so se posvetovale, kako jih izdelati. Vedno je rada prinesla pokazat kakšno novo sklekljano čipko. Veselje do klekljanja in druženja v skupini je prenašala tudi na druge. Po svojih močeh je sodelovala pri vseh aktivnostih skupine. Še danes se, čeprav ji zdravje že nekaj let ne dopušča, da bi zapustila stanovanje, zanima za delo skupine in se veseli vsake dejavnosti.

Zapisali: Bernarda Flander in Anica Makuc, 23. 9. 2022

Zbirke Mestnega muzeja Idrija

Zgodbe klekljaric

MESTNI MUZEJ IDRIJA

NAČRTUJTE SVOJ OBISK

SLEDITE NAM

KONTAKTIRAJTE NAS