Zbirke Mestnega muzeja Idrija

Muzej hrani več kot 23.000 predmetov, urejenih v 11 zbirk. Največje, najmanjše, najstarejše in najzanimivejše smo tukaj izbrali za vas. Vabljeni, da jih poiščete na naših razstavah!

Idrijska godba – zgodbe posameznikov

Zapisane zgodbe izbranih sedanjih in nekdanjih članov Godbenega društva rudarjev Idrija so del priprav na praznovanje 360-letnice društva v letu 2025. Na godbo običajno gledamo kot na uglašeno celoto, a prav vsak posamezen član prispeva svoj delež, lahko bi rekli svoj ton, k njenemu značaju. Vsakoletni priliv mladih in šolanih godbenikov znižuje njeno povprečno starost ter zvišuje raven glasbenega znanja. Generacije godbenikov se menjajo, prav tako njihovi kapelniki, predsedniki društva… Zato smo se v društvu ob podpori Mestnega muzeja Idrija odločili, da začnemo z zbiranjem fotografskega gradiva in snemanjem ter zapisovanjem življenjskih zgodb zaslužnih posameznikov. Iz njih lahko izluščimo marsikatero zanimivost, anekdoto ali potegnemo ločnico med nekdaj in danes. Predvsem pa jih ohranimo za naše zanamce. V urejeni spletni zbirki objavljamo prvih deset zgodb.

Pogovore in zapisovanje zgodb sta izvajali Petra Marinko Rus (GDRI) in Mirjam Gnezda Bogataj (MMI). Objavljene fotografije so iz družinskih arhivov članov ali delo fotografa Roberta Zabukovca.

Marijan Kogej

roj. 28. 10. 1936 v Raši (Hrvaška), godbenik z najdaljšim stažem, član od 1949

Ivan Franc Leoni – Gianni

roj. 9. 8. 1938 v Idriji, član godbe od 1951 do 1991

Albin Čibej

roj. 26. 9. 1942 v Idriji, član godbe od 1954 do 2016

Igor Skok

roj. 30. 12. 1944 v Idriji – um. 29. 6. 2024 v Idriji, član godbe od 1959 do 2002

Cveto Koder

roj. 3. 5. 1949 v Idriji, član godbe od 1963/1964 do 1991

David (Darko) Ogrič

roj. 11. 5. 1949 v Idriji, član godbe od začetka 60. let 20. stoletja do 2002

Neva Rupnik

roj. 30. 5. 1955 v Ljubljani, prva ženska godbenica, članica od 1972 do 1995

Zoran Kanduč

roj. 5. 9. 1962 v Ljubljani, član godbe od 1977 do 1986

Margerita Strnad Kos

roj. 31. 3. 1973 v Ljubljani, godbenica z najdaljšim stažem, članica od 1986

Tomaž Vencelj

roj. 10. 6. 1974 v Ljubljani, član godbe od 1992

Idrijska godba – zgodbe posameznikov

Marijan Kogej

Marijan Kogej se je rodil 28. oktobra 1936 v Raši kot edini od treh otrok, ki je igral v idrijski godbi. Družina se je iz Hrvaške preselila v Idrijo, ko je bil star 4 leta. Oče je delal v rudniku, mama je skrbela za gospodinjstvo.

Marijan je po končani osnovni šoli v Idriji obiskoval gimnazijo (prvo in drugo). Šolanje je leta 1946 želel nadaljevati v glasbeni vojaški šoli, vendar tistega leta niso sprejemali novih učencev. Zato je študij nadaljeval na poklicni šoli (izučil se je za strojnega ključavničarja), kar je tlakovalo njegovo poklicno in glasbeno pot.

Po vojni je bila glasbena šola edina možnost za glasbeno izobraževanje. Leta 1947 se je Marijan začel učiti igranja na B klarinet, kot je predlagal takratni kapelnik Klemenčič. Marijan je najprej igral v mladinski godbi, nato je leta 1949 napredoval v pravo godbo, kjer je bil med najmlajšimi. Vaje so potekale v Ubožnici in Rudniški dvorani. Marijanov učitelj klarineta je bil Jože Močnik, ki je igral prvi klarinet. Glasbeno znanje igranja inštrumentov pa so mladim članom na vajah predajali tudi bolj izkušeni glasbeniki, ki so pri godbi igrali že več let. Teorijo je v okviru tedanje glasbene šole poučeval Ivan Rijavec starejši. Še posebej se Marijan spominja strogega kapelnika Rafaela Lapajneta in občutka spoštovanja do njega. Pet let po vstopu v rudarsko godbo (leta 1954) je Marijan B klarinet zamenjal za Es klarinet, saj se je sprostilo mesto po odhodu Stanka Krapša. Preskok na drug inštrument ni bil težak, saj je bil Marijan mlad in je užival v igranju. Prijemi (grifi) so bili podobni, le inštrument je bil nekoliko višji, kar je »nucalu več sape«.

Med letoma 1956 in 1959 je bil Marijan vpoklican v vojsko, kjer je služil na torpednem čolnu. V tistem času ga je pri godbi nadomeščal Albin Čibej.

Marijan je bil zaposlen v rudniku. Sprva je polagal cevi za zrak rudarjem v jami, kmalu po vojaški opravljeni obveznosti pa je postal vzdrževalec žičnice v delavnici. Kadar so imeli popoldanski šiht, je lahko z dela odšel dve uri prej. A moral se je udeležiti vaj, v nasprotnem primeru bi prejel plačilo za dve uri manj dela. Godba je bila namreč del njegove službe. Za igranje na pogrebih so prav tako prejeli plačilo. Marijan se spominja, kako so včasih hodili peš na pokopališče pod Gorami, ko še ni bilo vežice. Pot je bila dolga, včasih po celo uro hoje, če je bilo pokojnika treba prinesti od Kovačice do pokopališča. Med igranjem se je sprevod gibal počasi, nato spet nekoliko hitreje. Ne glede na vreme – dež, sneg ali sonce. Dežnike so imeli pripravljene kar v žepih suknjičev, če bi bila potreba. Kadar so poskusili kakšen nastop prestaviti zaradi slabega vremena, so jim odvrnili: »Če na boste igral, drug dan ni triba v služba prist.«

Ko je Marijan leta 1960 spoznal ženo Marijo, se je začelo novo poglavje v njegovem življenju. Leta 1963 sta se poročila in si ustvarila dom v Spodnji Idriji. Dobila sta dve hčerki, sledili so jima trije vnuki in pravnuček, o katerem zelo rad pripoveduje. Čeprav hčerki nista sledili očetovim stopinjam in se nista učili igranja inštrumenta, je bila glasba od nekdaj pomemben del njihovega družinskega življenja.

Leta 1991 se je Marjan upokojil, vendar ni zapustil godbe. Z nostalgijo se spominja časov, ko so se z rudniškim avtobusom odpravljali v Trst, pa tudi v slovenske vasi v Italiji, ali pa sodelovali na pomembnih dogodkih, kot je bil Titov govor na Okroglici leta 1953. V zadnjih 40 letih je vsakih deset let potoval tudi v francoski Aumetz. Spominja se tudi svojih torkovih in petkovih poti na vaje godbe. Sprva z avtobusom (pri rudniku so imeli mesečno karto), nato z biciklam. Odkar ima svoj avtomobil, ponuja prevoz do Spodnje Idrije mladim članom godbe, ki bi sicer ob večernih urah težje prišli domov.

Točno 70 let mineva, odkar je prvič zaigral na Es klarinet, a Marijan pri 87. letih še vedno narekuje tempo prvomajske budnice. Priznava, da ima najraje marše, za igranje katerih je potrebna dobra kondicija, da šobe ne odpovejo. Čeprav nima več 20 let, ko se je veliko lažje naučil koncertnih skladb, ne obupuje nad drobnimi notami in številnimi pavzami v notnem črtovju in se z veseljem udeleži tudi poletnih in zimskih koncertov.

Veseli ga, da so minili časi, ko je bilo na novoletnem koncertu več muskontarjev na odru kot poslušalcev v dvorani. In upa, da bodo mladi glasbeniki nadaljevali tradicijo, se še naprej izobraževali na srednjih šolah in akademijah ter nadaljevali bogato glasbeno dediščino.

Zapisala: Petra Marinko Rus, 2. 5. 2024

Avtor fotografije: Robert Zabukovec, 2014

Idrijska godba – zgodbe posameznikov

Ivan Franc Leoni – Gianni

Ivan oz. Gianni, kot ga kličejo domači in znanci, se je rodil 9. avgusta 1938 v Idriji mami gospodinji in očetu, ki je bil po rodu iz Sardinije in je bil v 30. letih poslan službovat v Idrijo kot financar. Žal je padel v takratni italijanski Vzhodni Afriki, kamor je bil premeščen v času pred drugo svetovno vojno. Po njegovi smrti se je mama ponovno poročila s knapom. Iz domovanja v znani idrijski stavbi Švica so se leta 1948 preselili v prhavz na Prejnuto. Hkrati se je njegova družina povečala, saj je dobil polbrata Borisa in polsestro Katjo (por. Klemenčič).

Nov dom Gianni rad poimenuje kot naselje muskontov, saj so tu živeli bratje Čibej (Ludvik, Zdravko, Ivan, Albin), Ivan Eržen – Kapišer (saksofon), Mare Gostiša, Mare Kosmač (trobenta) in Ivi Tušar – Štrikovc (rog), ki so mu bili za zgled. Tudi sam si je nekoč želel igrati kot oni, zato ni trajalo dolgo, da se je vpisal v glasbeno šolo v Idriji. Sprva se je učil igrati klarinet pri Jožetu, prvemu klarinetistu idrijske godbe. Leto dni pozneje (1949) je klarinet menjal za trobento, saj mu »ni šlu, ka vsi drugi sa bli trobente, pa rogovi, jest bi tut rad tistu.« Kmalu zatem se je pridružil mladi plehmuski, ki je imela sedež v ubožnici na današnji Kosovelovi ulici. Vaje so imeli v veliki pritlični dvorani, s tem, da so bile klopi postavljene v etažah. Dirigent Klemenčič je vzdrževal disciplino na vajah. Kadar niso imeli vaj, so Gianni in njegovi novi prijatelji radi vzeli v roke svoje inštrumente in v parku na Prejnuti iz čistega veselja do glasbe dneve in dneve preigravali stare note, tudi italijanske. Včasih se jim je na harmoniki pridružil knap Veseličk.

Leta 1951 je Gianni skupaj z nekaterimi kolegi iz mladinske godbe šel »igrat k ta starim« (op. k idrijski godbi). V Šelštvi, vhodni stavbi Antonijevega rova, so se pridružili starejšim članom, ki so v godbi igrali še pod italijansko okupacijo. Gianni je igral Es trobento, ki je imela vlogo spremljave (ta se je pod Italijo imenovala genis, pod Avstrijo pa beglajtunga, inštrument so pozneje nadomestili rogovi; op. a.), pod dirigenti: Poldetom Blažičem iz Grape, Rafaelom Lapajnetom, Ivanom Klemenčičem, Dragom Kandučem in Julijanom Vidmarjem. Z veseljem je ob torkih in četrtkih (pozneje so vaje prestavili na petke) hodil k godbi, saj je imel »fajn druščino«. Ko pa se je pozneje dodatno šolal ob delu, je vaje lahko obiskoval samo še ob petkih.

Igranje v godbi je zanj pomenilo koristno preživljanje prostega časa, sprostitev in razvedrilo. Veselilo ga je spoznavati nove kraje v bližnji in daljni okolici, sploh ob izmenjavah godb iz Jesenic, Trbovelj, Velenja in Postojne. Kot mlad fant ni smel biti pozno od doma, a za knapovski praznik 3. julija, ki je bil hkrati tudi najbolj slavnosten dogodek godbe, je zaradi veselice in plesa na Dolinci (pr Kajzer), ki je potekala pozno v noč, izjemoma lahko prišel domov ob polnoči. Godbeniki so tistega dne sodelovali tudi v paradi po Idriji in na proslavi v Mejci.

Leta 1991 je po 40 letih igranja v godbi odložil trobento, a ostali so mu mnogi spomini na številne godbeniške dogodivščine, ki so se prepletale z njegovim šolanjem, služenjem vojaškega roka in službo.

Že po opravljenih štirih letnikih osnovne šole in dveh letnikih nižje gimnazije je Ivan vedel, da želi biti samostojen in služiti svoj denar. Delo je dobil pri idrijskem Rudniku in »se je šel učit« tri leta v obrtno šolo. Sledilo je delo v mehanični delavnici (sprva je kot vzdrževalec, nato kot preglednik skrbel za pravilno delovanje izvoznih strojev in kompres v jami in topilnici, zadnja leta pa bil šef vzdrževanja strojnega oddelka, vodil je skupino okrog 30 mehanikov). Po stečaju rudnika se je zaposlil na Gostolu kot šef strojnega oddelka. V tem času je dokončal še strojno delovodsko šolo, da je bil »v rangu tehnika«. Dve leti pred dopolnjenimi pogoji za starostno upokojitev je tudi to podjetje šlo v stečaj, a se je zaradi beneficiranih mesecev dela pri rudniku lahko upokojil.

V letih 1960–1962 je služil vojaški rok v kraju Kolašin v Črni gori v »planinski edinici«. Tu so bili večinoma Slovenci. Tudi pri vojakih ni šlo brez glasbe, igral je v slovenskem sestavu dveh trobent, kitare, pozavne, harmonike, bobna in vokala. Gianni se z veseljem spominja uspešnega nastopa na željo slovenskih oficirjev, ko so Črnogorci navdušeno plesali na polke in valčke, saj so do tedaj poznali samo kola in »lajanje iz griča v grič«. Drugačna izkušnja pa je bilo igranje skopuškim oficirjem v hotelu Učka, ki jim v zameno za igranje niso privoščili niti pijače. Ni treba poudariti, da je bil ta nastop le enkratni dogodek.

S Pavlo iz Zadloga, ki je stanovala pri svojem stricu za Sveto trojico v Idriji, se je poročil leta 1964. Spoznala sta se že pred njegovim odhodom v vojake in delom v priznani delavnici z umetnostnim pohištvom ter gradbeni in pohištveni trgovini pri stricu v Sardiniji (podedoval jo je od Giannijevega pradeda iz Firenc). V približno letu dni dela v Italiji, za čas katerega je pridobil enoletni neplačan dopust pri Rudniku, je Ivan zaslužil kar nekaj denarja, a ker je hotel biti samostojen, se je odločil, da se vrne v domovino. Istega leta (1963) se jima je rodil sin Marko, na katerega je Ivan prenesel ljubezen do glasbe (tudi on je postal trobentač). Pozneje je Marko dobil še mlajšega brata Renata.

Odkar Ivan pomni, je bila idrijska godba priznana kulturna organizacija, ki je tedensko nastopala na raznih proslavah, odprtjih kulturnih in drugih dogodkov ter komemoracijah ob 1. novembru. Nastopali so veliko pogosteje kot npr. pevski zbori ali druga kulturna društva. Sam je prisostvoval tudi pobratenju z godbami iz Trsta, Nabrežine in Ricmanj ter tekmovanjema na Bledu in v Postojni.

Na pogrebih (tudi v Cerknem in širše) so v zgodnjih letih igrali 3- do 4-krat mesečno; vsakemu drugemu pogrebu, tudi cerkvenemu, je prisostvovala godba. Ko je umrl kdo na Marofu, je običajno okrog 16 muskontov igralo vse do Fare ali Idrije. Najdlje trajajoči pogrebni sprevod, ki se ga Ivan spominja, je ob spremljavi godbe potekal od Slapa ob Idrijci do Mosta na Soči.

V času, ko je bil sam še vajenec pri rudniku in je obiskoval vajeniško šolo, je vsak godbenik prejel po 100 dinarjev na pogreb, po štrajku basista Štrikovca pa 200 dinarjev (kar je tedaj zadoščalo za malo več kot liter vina). Ivan je za dva pogreba tako dobil skoraj toliko kot za mesečno vajeniško plačo za 8-urni delovnik od ponedeljka do sobote in pogoste nedeljske nadure skupaj. Ta je znašala je 500 dinarjev, medtem ko so bile plače rudarjev okrog 7.000 dinarjev. Za primerjavo: ko je Ivan gradil hišo, je samo cigu stal 6 milijonov dinarjev.

Za staro, deloma še rudniško godbo, ki je delovala v prejšnjem stoletju, so značilne številne zabavne dogodivščine, povezane z alkoholom, ki so se dogajale med in po nastopih. Tudi Ivan se jih nekaj spominja. Npr. postanka na nekem trgu v Bologni po skupnem nastopu s tržaško musko v priznanem partizanskem mestu Marzabotto (okrog leta 1979), kamor jih je spremljal prevajalec in kulturnik Tomaž Pavšič (takoj so dobili številne poslušalce in veliko pijače). Pa razmišljanja, kako je mogoče, da je kvaliteta istovrstnega vina na slovenski in italijanski strani tako različna (na dan nastopa v Števerjanu). Spomni se prevozov godbenikov na tovornjakih (še posebno tistega poletnega dne, ko so godbeniki bruhali kar med vožnjo, pri čemer se je Ivan na klopi zadaj malo umaknil, »da je šlo mimo njega«). Pogosto je kot mlad fant slišal tudi stavek: »Dej som, ti na smiš pit«, ki so ga kolegialno izrekli starejši godbeniki, preden so mu izmaknili vino. In nenazadnje zna Gianni povedati tudi anekdoto o tem, kako »se ga je kot mulc prvič napil«. Ob priliki otvoritve partizanskega spomenika v Cerknem je avtobus odpeljal pol godbe na Planino, pol v Zakriž, kjer so prespali kar v »eni bajt« na tleh. Gianni je šel na Planino, kjer je pri peči na klopi stal lesen sodček vina s pipo, za jesti so imeli mineštro in kruh. Vino so poskušali tudi mladi fantje in vmes igrali. Kar naenkrat pa se mu je zavrtilu, da je pred kočo bruhal, zaspal na klopi in se zbudil šele zjutraj. Za zajtrk so dobili na špergertu kuhano kavo, mleko in kruh. Okrog devetih zjutraj je ponje prišel avtobus in jih odpeljal do Cerknega, kjer je vsaka skupina godbenikov igrala svoje koračnice. Po približno 500 m sta se skupini združili v eno godbo. S tem so ponazorili partizansko osvoboditev Cerkna.

Danes je vse drugače. Idrijska godba ni več edina daleč naokrog, saj ima že skoraj vsaka večja vas svojo godbo. Poleg tega je glasbena izbira veliko bogatejša. Kljub temu pa Gianni meni, da bo ob ohranitvi glasbenih rodbin in patriotov tudi idrijska godba še dolgo igrala.

Zapisala: Petra Marinko Rus, 28. 8. 2024

Avtorica fotografije: Petra Marinko Rus, 2024

Idrijska godba – zgodbe posameznikov

Albin Čibej

Albin Čibej, rojen 26. septembra 1942 v Idriji, je odraščal v kmečki in glasbeno nadarjeni družini v Idriji na Prejnuti. Njegova mati, ki je bila po rodu Vojskarica, je doma rodila Albina, njegovih osem sester in tri brate.

Glasba je bila že od zgodnjega otroštva nepogrešljiv del družinskega življenja. Albinu so bili za zgled njegovi starejši, zdaj že pokojni bratje: Ivan je igral klarinet, saksofon in tenor saksofon, Ludvik rog in trobento, Zdravko pa trobento. Tudi njihov oče, Janez Čibej iz Kouka nad Ajdovščino, je bil glasbenik; pred poroko je imel na Otlici svoj priložnostni ansambel štirih bratov, v katerem je igral klarinet.

Albin je svojo glasbeno pot začel z igranjem kitare pri pokojnem Klemenšču, a jo je po prvi uri »vrgel na omaro, kjer je ostala do naslednjih vaj«. Razlog za to je bil, da »ni jemu cajta, ka je mogu še ovce past«. Pri desetih letih je kitaro zamenjala violina Paganini, ki pa je ni dolgo igral. Kmalu jo je zamenjal klarinet, ki ga je v glasbeni šoli igral dve leti, preden se je pri dvanajstih (leta 1954) pridružil pihalnemu orkestru v Idriji. Klarinet je igral tudi v folklorni skupini pod vodstvom učitelja Kikla, v času osnovne šole. To skupino je imel od vseh glasbenih sestavov v svojih poznejših letih najraje, saj obožuje tovrstno glasbo. Vsako leto so štirje fantje nastopali drugje in brez not po spominu spremljali plesalce folklore.

Med letoma 1956 in 1959 je Albin razširil svoje glasbene spretnosti z igranjem Es klarineta, ko je začasno zapolnil mesto Marijana Kogeja, ki je takrat služil vojaški rok. V tem obdobju se je Albin pridružil lokalni skupini Veseli rudarji, ki so ustvarjali veselo vzdušje na plesih v Mejci.

Ko je v letih 1962–1964 tudi sam odšel služit vojaški rok, je klarinet sprva še vedno spremljal njegove dni. Omogočal mu je, da je ohranjal stik z glasbo. Služil je v mehanični delavnici in po odhodu prejšnjega voznika postal voznik Sava Kesarja, generalpodpolkovnika v jugoslovanski vojski. Ponosen je, da je za dva meseca (za čas, ko je Albin peljal na popravilo njegov mercedez) napredoval tudi v voznika Dušana Pekića, generalpolkovnika v jugoslovanski armadi. S tem so se njegove obveznosti povečale do te mere, da za vadbo ni bilo več časa, saj je bil, kot sam pravi, »več na cesti kot v kasarni«.

Leto dni pozneje se je poročil z Lucijo Marijo. V dolgem skupnem življenju sta se jima rodili dve hčerki, postala pa sta tudi stara starša treh deklic in enega fanta, pozneje še prastarša 3 fantkom in 1 deklici.

Po opravljeni strokovni šoli za avtomehanika se je Albin zaposlil pri podjetju Avtoprevoz Idrija, pozneje pa pri Slovenijalesu, kjer je opravljal razna skladiščna in vzdrževalna dela.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je Albin svoje glasbeno potovanje obogatil z igranjem bariton saksofona pri plesnem orkestru, ki mu je dirigiral Julijan Vidmar. Svoje veščine na tem inštrumentu je nadalje razvijal v Policijskem orkestru v Ljubljani (od leta 1979 je bil pomočnik solista) in v Godbenem društvu rudarjev Idrija (kot prvi bariton saksofonist v devetdesetih letih pod taktirko dirigenta Miroslava Matiča).

Skozi šest desetletij, posvečenih godbi, je Albin sodeloval z vrsto dirigentov, ki so oblikovali njegov glasbeni izraz: od Klemenšča (Jožeta Klemenčiča) in Raflna (Rafaela Lapajne) do Kanduča (Draga Kanduča), Juleta (Julijana Vidmarja), Matiča (Miroslava Matiča), Ludeta (brat Ludvik Čibej je nekaj časa pomagal pri vajah), Ludvika Velikonja in Domna Prezlja.

Albin Čibej, poklicni glasbenik z dušo godbenika, je svojo strast do glasbe negoval vse do leta 2016. Kljub upokojitvi leta 1997 ni zapustil godbe, dokler ga zdravstvene težave niso prisilile, da se je leta 2016 odločil za zadnji novoletni nastop v dvorani Gimnazije Jurija Vege v Idriji. Njegova odločitev ni bila težka, saj je poškodba palca, ključnega za spreminjanje oktav, zmanjšala njegovo sposobnost igranja. A še bolj kot to, Albin ni želel ostati del godbe, če ni mogel več marširati in igrati hkrati. Marširanje je bilo zanj simbol discipline in pripadnosti, kjer je vsak korak z levo nogo na prvo dobo pomenil harmonijo in enotnost.

Stare fotografije Albinu prikličejo spomine na čase z glasbenimi kolegi, čeprav se ne spomni več vseh imen in letnic. Posebej dragoceni so mu spomini na presenečenje za njegov 80. rojstni dan, ki so mu ga pripravili domači in godbeniki. Z veseljem se spominja tudi zabavnih trenutkov iz mladosti, ki pričajo o živahnosti, ki so jo fantje izražali s petjem in igranjem na poti domov po vajah. Pripoveduje o šaljivih dogodivščinah, kot je tista, ko je nevede vprašal za Baronove, ne da bi vedel, da je to skriti vzdevek, ali ko je bil del skupine, ki je Rafaela Lapajneta klicala Mašk, kar je privedlo do nepozabne brce v ret. Prav tako se spominja očeta Jožeta Strnada, ki je z okna svoje hiše pozdravil enega od fantov z besedami »Na zdravje«, ko se je ta »tuk močnu sprdnu«. Po enem od pogrebov so se celo pošalili s Cirilčkom, ki si je zaželel, da bi ga na vratih gostilne pr Bedajncu nesli kot mrliča.

Albin je močno ponosen na svojega vnuka Naceta, ki z igranjem alt saksofona v policijskem orkestru nadaljuje družinsko glasbeno tradicijo. Prepričan je, da je prihodnost godbe v dobrih rokah, saj so mladi godbeniki polni zanosa in inovativnosti.

Po koncertih se Albin rad pogovarja z nekdanjimi člani orkestra, ki so že prenehali z igranjem, in pogosto si pritrjujejo: »A nisa dobri? Kak dobru špileje!« Albin se zaveda, da ima dirigent ključno vlogo pri izbiri skladb, saj mora pravilno oceniti njihovo težavnost in primernost za orkester. Kot rad poudari, »godba nisa več sam marši pa partizanske skladbe, ampak tut koncertni komadi, ki jih malkira muska adšpila tak, kot je triba.«

Zapisala: Petra Marinko Rus, 17. 5. 2024

Avtor fotografije: Robert Zabukovec, 2016

Idrijska godba – zgodbe posameznikov

Igor Skok

Igor Skok se je rodil 30. decembra 1944 v Idriji kot prvi izmed dveh otrok. Njihova hiša je bila konec 2. svetovne vojne, aprila 1945, bombardirana in primorani so se bili seliti. Osnovno šolo je obiskoval v Idriji in se že zgodaj srečal z glasbo, saj je bil njegov stric Jože Močnik muskontar. Učil ga je igranja na klarinet; veliko je vadil in hitro napredoval. Skupaj z Albinom Čibejem sta začela igrati klarinet pri folklori, ki jo je vodil (Stanko) Kikelj. Takrat je bil še v nižji gimnaziji. Spominjal se je gostovanja s folklorno skupino po Dolenjski in Beli krajini. S seboj je nesel slovensko slovnico, ker se je slovnice v gimnaziji najbolj bal. V višji gimnaziji je igral tudi pri ansamblu Seven Happy Boys pod vodstvom Igorja Didiča, pozneje pa saksofon pri plesnem orkestru, ki ga je vodil Miki (Alfred Kobal, op. a.)

V glasbeni šoli je opravil skupaj kar dva letnika. Klemenčič, ki je bil takrat ravnatelj glasbene šole in kapelnik godbe, mu je na enem izpitu rekel: »A viš kwa, ti pub, ti pa prid kar h pleh musk!« To je bilo leta 1959. Tako je postal najmlajši član godbe. Takrat je godba štela 20–25 članov. Instrumente so večinoma poverbali, enako obleke; sprva so igrali v civilu, pozneje je imel svetlo sivo uniformo. Njegov mentor je bil Jule Kržišnik, ki je igral 3. klarinet. Vaje so imeli v gradu, v okroglem stolpu. Veliko so igrali na pogrebih, peš so marširali skozi Idrijo do pokopališča, v vsakem vremenu. Pozimi se mu je na koncu klarineta naredila svečka, tako je bilo mrzlo. Mama mu je zato spletla tople rokavice brez prstov, da ni čisto prezebel. Nekaj so zaslužili, sploh dijakom je denar prav prišel. Zato mu je Ivan Čibej večkrat odstopil njegovo mesto v skupini. Iz 3. klarineta je hitro prešel na 2. Skupaj z Ivanom sta pri godbi dolgo igrala na 1. klarinetu, solo na koncertih mu je kar prepustil, čeprav je vedel, da ima hudo tremo. Prvi klarinet, ki mu ga je zrihtal stric Jože, danes visi v gostilni na kmetiji Podobnik, skupaj s klarinetom Ivana Rijavca. Pozneje so dobili nove češke klarinete, ki pa niso bili zelo dobri. Njegov najkvalitetnejši instrument je bil znamke Yamaha. Vse tri uniforme pa je dal v muzej.

V tistem obdobju so vaje imeli dvakrat tedensko, ob torkih in petkih ob pol devetih zvečer. Nanje so prihajali redno in radi, bili so dobra drušna, veliko so se nasmejali, vsak je imel svoj vzdevek. Sam ni imel vzdevka, kot gimnazijca so ga obravnavali spoštljivo. Rudarji v popoldanski izmeni so lahko šli zaradi vaj dve uri prej iz šihta. Ravnateljica Božičeva mu je zagrozila, da mora po koncu takoj domov, saj je za dijake takrat veljala hora legalis. Ob prvi kršitvi mu vaj ne bi več dovolili obiskovati. Spominjal se je, da je prav tekel iz gradu proti domu.

Z godbo je v dijaških letih obiskal veliko krajev po celi Primorski. Koncerte so imeli dvakrat letno, za novo leto pri Fari in v Idriji. Doma so imeli fotoaparat Kodak, prešvercan iz Nemčije. Rad je fotografiral, tudi leta 1961, ob obletnici vstaje, je fotografiral vse člane godbe. Fotografije so uporabili kar za skupinsko vizo za Italijo, ko so šli igrat na Sovodnje. Prav tako je istega leta fotografiral slovesnost ob odprtju prve rotacijske peči pri Rudniku živega srebra.

Leta 1963 je maturiral na gimnaziji. Iz tistega časa se je spomnil sledeče anekdote: Želel se je vpisati na stomatologijo in prav v soboto, ko so imeli godbeniki koncert v Trstu, je dobil obvestilo za sprejemne izpite na fakulteto. Bil je pred veliko dilemo, a se je odločil za sprejemne izpite in jih opravil. Ko je začel študirat v Ljubljani, ni bilo več časa za musko. Kar dolgo pavzo je imel v igranju; po končanem študiju leta 1968 je šel k vojakom in nato leta 1970 v Nemčijo. Stara zasedba godbenikov je zadnjič igrala v Mejci ob obeležitvi 300-letnici godbe (leta 1965, op. a.).

Ko je Julij Vidmar prevzel vodenje godbe, je povabil njega in Dareta Ogriča, da se jim ponovno pridružita. Igral je pod Raflom Lapajnetom – Fefkom, Velikonjo, Kandučem in Matičem. Član je ostal do leta 2002, ko je godbo prevzel Domen Prezelj. Igrati sta prenehala skupaj s Frencetom Kendo. Pozneje je rad obiskal koncerte na placu. Ni ga skrbelo za nadaljevanje tradicije, čeprav muska ne bo imela več takšne vloge kot nekoč. Zaključil je z besedami Francla Hvale – Mežnarja: »Jest sem svoje že spihal!«

Zapisala: Mirjam Gnezda Bogataj, 3. 5. 2024

Fotografijo iz leta 1990 hrani: Silvij Skok

Idrijska godba – zgodbe posameznikov

Cveto Koder

Cveto Koder se je rodil 3. maja 1949 v Idriji. Z glasbo se je ukvarjal že njegov stari oče Peter Kogej, ki je igral flavto in vodil pevske zbore. Spominja se njegove lesene prečne flavte s srebrnimi knofi. Mogoče od tu izvira njegovo zanimanje za pihala, klarinete je že kot otrok občudoval na koncertih idrijske godbe na placu. V glasbeno šolo ga je povabil takratni ravnatelj Jože Klemenčič, tudi kapelnik rudarske pihalne godbe. Na cesti v mestu ga je vprašal: »Ej, fant, a bi se ti učil kakšnega instrumenta v glasbeni šoli?« Cveto mu je pritrdil, da se mu dopade klarinet. Tisto jesen se je v glasbeno šolo vpisalo veliko »Zagradarjev«: Radovan Likar, Stojan Brus, Dušan Brus, Ivan Brus in Boris Kenda. Fantje na trobilih so bili že pri prvih poskusih igranja uspešni, njemu pa se klarinet ob pihanju par dni ni hotel prav oglasiti. Takrat je razumel, da bo potrebno še veliko učenja. V glasbeni šoli sta ga poučevala učitelja Ivan in nekaj časa tudi Rado Rijavec. Cilj vseh pihalcev in trobilcev je bil jasen: priti k plehmuski. Njegov prvi klarinet iz Glasbene šole je bil star Lignatone, na vseh koncih je puščal in nosil ga je popravljat k priznanemu klarinetistu Jožetu Močniku. Učitelj Rado je videl, da je Cveto počasi začel obupovati in mu je priskrbel klarinet znamke Selmer, ki ga je že rabljenega šola odkupila od Avsenikov. To mu je dalo poleta, da je precej več in z veseljem vadil.

Leta 1963 ali 1964 se je učitelj Rado Rijavec dogovoril s kapelnikom Dragom Kandučem, da se je Cveto začel udeleževati vaj pri idrijski godbi na pihala. Njegov vzornik je bil Igor Skok, ki je takrat študiral stomatologijo in je že bil odličen klarinetist. Spomni se vaj na gradu, v okroglem stolpu – rondelu – in hrupa, ki se je od tridesetih trobil, pihal in tolkal širil skozi okna v okolico. Ko je bil gimnazijec, mu na vaje ni bilo treba hoditi daleč, saj je stanoval le slabih 100 metrov od gradu, v študentskih letih pa je prihajal iz Ljubljane in na vaje ob petkih. Čez vikend so imeli tudi nastope in druge obveznosti. V Ljubljani je enkrat na teden obiskoval še vaje pri AFS France Marolt. Tam je dobil v uporabo odličen klarinet znamke Buffet. Največjo tremo, se spomni, je imel pred svojo prvo budnico za 1. maj; igrati je moral klarinet po notah s pihlca (notni zvezek), pritrjenega na instrumentu, paziti na svoj korak z ostalimi ter se ravnati v prečni in vzdolžni vrsti z vsemi spredaj in na strani. Že kmalu po njegovem prihodu je leta 1965 Pihalna godba rudarjev praznovala 300-letnico obstoja, kar so obeležili s proslavo, na kateri je sodelovalo kar 12 godb iz cele Slovenije.

Pri godbi ni bilo nikoli dolgočasno, seveda po zaslugi godbenikov, njihovih posebnih značajev in prigod. Spomni se starega dirigenta Rafaela Lapajneta, ki je prevzel vodenje godbe le za kratek čas, favoriziral pa je starejše skladatelje npr. italijanskega Donizzetija in je dirigiral z velikimi zamahi. Drugače je igral veliki boben. Franc Tušar – Štrikavc je bil za mlajše godbenike ikona muske, igral je že pri godbi IX. korpusa. Bil je zelo inteligenten in humoren človek, poln hitrih domislic. Še danes marsikdo ve povedati, kako je čez italijansko mejo v odprtini svoje tube prešvercal kopalniške pipe in ob tem še igral nanjo. Ob povratku domov so jih cariniki namreč prosili, če zaigrajo marš med mejnima blokoma. Ali pa ko so po nastopu pri Udinah čakali na Mirka Zelenca, ki se je izgubil, pa ga je na Motoguzziju pripeljal karabinjer, ker ga je Mirko v mestu ogovoril z »Ej, Giorgio!« in mu je bilo res tako ime! Takrat jih je avtobus vedno pripeljal prav pred grajska vrata, da so lahko razložili ali ob odhodih naložili instrumente in opremo iz rondela, kjer so vadili. Največkrat je bil njihov voznik Rafael Seljak, tudi vaški godec in vsem znan pod imenom »Cinca Marinca«.

Cveto se rad spominja igranja koračnic ob dveh otvoritvah rotacijskih peči RŽS Idrija in svečanih paradah ob Dnevu rudarjev – 3. julija s tovariškim druženjem v Mejci, ko so vsi dobili liter vina in klobaso. Za študenta ni bil zanemarljiv honorar RŽS ob mesecu, ki ga je razdeljeval Ludvik Čibej in je bil odvisen od števila obiskanih vaj in igranj na pogrebih.

Novo obdobje je nastopilo, ko je diplomiral na fakulteti za arhitekturo in se leta 1976 vrnil s služenja vojaškega roka v Idrijo. Posvetil se je odgovornemu delu v Ateljeju za projektiranje in igranju v godbi, lahko je hodil na vse vaje in nastope. Že leta 1977 je Ivan Rijavec ml. obudil Idrijski plesni orkester (IPO), kjer je igral tudi Cveto, hkrati pa so mu zaupali v oblikovanje pulte in grafični znak. Angažirali so ga za pripravo jubilejnega zbornika ob 315. obletnici godbe leta 1980. Več kot leto dni je zbiral stare fotografije in sezname ter iskal vire. Naslovnico je oblikoval kot notno črtovje in fotografije godbenikov razdelil na časovne segmente, kar je najbolj vidno po različnih uniformah. Biti član godbe je pomenilo na nastopih nositi uniformo. Večkrat se spomni pripovedi dr. Jožeta Felca, da diploma na medicini njegovi mami še zdaleč ni povzročila toliko veselja in ponosa kot to, da je domov prinesel uniformo rudarske godbe. 27. septembra 1980 je bil Cveto na slavnostnem koncertu v Rudniški dvorani med prejemniki bronaste Gallusove značke javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za 15 let aktivnega sodelovanja.

V najlepšem spominu je ohranil prvo gostovanje godbe v pobratenem francoskem Aumetzu leta 1982. Tam so jih ob prihodu sprejeli skoraj z vojaškimi častmi, na čelu z županom, pa vendar je bilo v nadaljevanju vse tako domače, počutili so se kot bi prišli na obisk k sorodnikom. Z Ivanom Rijavcem sta bivala v prijetni hišici ob rudniški upravi pri gostoljubni družini predsednika godbe gospoda Daniela Thiesa in soproge Monique ter njune hčerke. Obisk so jim kolegi iz Aumetza vrnili že naslednje leto, ko so jih gostili po domovih. Prav pristni osebni stiki in spoštljivo ohranjanje vezi so dali čar pobratenju med obema mestoma vse do danes.

Leto 1982 pa mu ni ostalo le v lepem spominu, saj je turneji po Franciji sledil občni zbor društva v gostilni Nebesa, kjer so pod točko razno na presenečenje mnogih godbenikov z glasovanjem zamenjali kapelnika Draga Kanduča, ki je godbo vodil več kot 25 let. Taktirko je do leta 1990 prevzel Julijan Vidmar, ki je v program prinesel več novosti.

Cveto je leta 1990 prejel tudi srebrno Gallusovo značko za svoje udejstvovanje pri godbi, z aktivnim igranjem pa je končal leto pozneje. Do prenehanja delovanja Plesnega in zabavnega orkestra Idrija, ki ga je vodil Julijan Vidmar, je v njem igral alt saksofon. Imeli so mnogo uspešnih nastopov v Idriji in po Primorski ter z njimi dopolnili marsikateri koncert godbe na gostovanjih. Tako je po prihodu domov po odmevnem nastopu v gostišču Šterk na Ajševici v maju 1979 izvedel, da je postal očka prvorojenke Tine. Nazadnje je igral klarinet v sestavu Trabasarji (po vzoru Francija Puharja), ki ga je vodil Julijan Vidmar. Glasba mu je vedno pomenila razvedrilo in možnost razvoja glasbenih ambicij, sedaj pa klarinet že dve leti počiva in čaka na popravilo. Zelo rad posluša vnuka, kako v spodnjem nadstropju hiše vadi na saksofon za 2. letnik GŠ v Idriji.

Zapisala: Mirjam Gnezda Bogataj, 25. 11. 2024

Fotografijo hrani: Albin Čibej

Idrijska godba – zgodbe posameznikov

David (Darko) Ogrič

Rodil se je 11. maja 1949 v Idriji. Veselje do glasbe je dobil v družini: mama je imela izreden posluh, oče je igral tamburico. Z bratom sta obiskovala glasbeno šolo, sestra pa se ni odločila za glasbeno pot. Davida je za igranje klarineta navdušil stric Viktor Vidmar iz znane družine idrijskih glasbenikov, ki je učil glasbo že pod Italijo. Ker je bil David nižje postave od brata, mu je dodelil manjše pihalo, bratu pa trobento. V glasbeni šoli ga je učil Rado Rijavec. Vadil ni prav veliko, enkrat je šel čez skladbo in že je lahko igral na pamet.

Tudi pri plehmuski ni rabil not. Spomni se, da je enkrat na budnico prišel brez pihlca in mu je dirigent Ludvik Čibej skoraj prepovedal nastopiti. Nekako sta se le dogovorila, da mu je dovolil igrati toliko časa, dokler ne bi zaslišal napake. In je ni naredil. Vse marše je suvereno odigral. Večkrat je pomislil, da glasba in matematika spadata skupaj, saj mu je tudi računanje iz glave šlo zelo dobro in hitro.

V začetku 60. let 20. stoletja je začel igrati pri mladinski godbi Godbenega društva. Igrali so nezahtevne skladbe. Nosili so bele uniforme, pravi, da so zgledali kot peki. Udeleževali so se budnic in igrali ob športnih prireditvah na stadionu pri Likarci. A mladinska godba ni obstajala dolgo, saj so se v letih po zaključku osnovne šole člani razkropili na vse strani, največ se jih je zaposlilo in niso imeli več časa za igranje. David je začel delati kot vodovodar na Simplexu, terensko delo je bilo zelo naporno. Poleg tega je igral tudi saksofon pri ansamblu Merkur, s katerim so gostovali po celi Sloveniji. Z dvajsetimi leti je šel služit vojsko. Po prihodu iz vojske se je vrnil v službo na Simplex, kjer so ga spet poslali na teren. Vse je kazalo, da ne bo več mogel igrati v godbi. Takrat sta Ludvik Čibej in Drago Kanduč šla vprašat na upravo Rudnika, če ga vzamejo v službo, da ne bodo ostali brez dobrega muskontarja. Takoj so ga sprejeli in to celo brez prošnje.

Pri 24. letih je šel igrat v Švico z instrumentalnim kvintetom Celeia, pa ne s trebuhom za kruhom, kot se reče, saj mu doma ni ničesar manjkalo. Na to obdobje je zelo ponosen, saj so v tujini igrali domačo narodnozabavno musko. Po vrnitvi iz Švice je David ponovno začel igrati v godbi. Redno je obiskoval vaje ob torkih in petkih in sodeloval na nastopih. Ogromno zanimivih in smešnih dogodkov se jim je pripetilo, tako na vajah kot na špilih in gostovanjih. Med kolegi glasbeniki, sprva so bili vsi od knapov, se je vedno dobro počutil, med njimi ni bilo nikoli rivalstva. Glasbeni talent mu je večkrat bolj škodil kot koristil, saj ni dovolj vadil. Je pa res, da brez talenta nobena vaja ne pomaga. Ko je bila v godbi potreba po igranju saksofona, je začel igrati nanj. Oba inštrumenta si je kupil sam, klarinet v Københavnu in ta je bil vrhunski. V svoji karieri je zamenjal kar pet dirigentov: Kanduča, Vidmarja, Velikonja, Matiča in Prezlja.

Z igranjem v godbi je prenehal leta 2002, ko je izgubil tovariša Jožeta Strnada, s katerim sta skupaj par let igrala tudi v Rudarskem kvintetu. Takrat je postal eden starejših godbenikov. Novemu dirigentu Domnu Prezlju je rekel, da je svoje odigral. Danes so skoraj vsi iz njegove generacije že pokojni. Občuduje Marijana Kogeja, ki v godbi igra že 75 let.

Repertoar današnje godbe je boljši, zahtevnejši. Koncertov se zelo redko udeležuje, saj godbeniki ne poslušajo radi drugih godbenikov. Veselje do glasbe je prenesel na hčer Urško, ki je v idrijski godbi v letih 1987–2010 igrala prečno flavto in saksofon.

Zapisala: Mirjam Gnezda Bogataj, 16. 10. 2024

Fotografijo hrani: Urška Vončina Slabe

Idrijska godba – zgodbe posameznikov

Neva Rupnik

Neva Rupnik se je rodila v Ljubljani kot drugi otrok v družini. Pri njenih dveh mesecih se je družina preselila v blok na Titov trg 4 (danes Mestni trg v Idriji), kjer je odraščala v družbi mame Drage, po poklicu babice, cele dneve odsotnega očeta šoferja Dolfija, starejše sestre Ljubice in stare mame Micke. Otroštva se z veseljem spominja, saj so se otroci iz sosednjih stanovanj pogosto igrali na dvorišču za blokom. Dvorišče z najbližjo okolico je bilo v času osnovne šole in pozneje gimnazije praktično ves njen svet.

Najprej se je začela učiti frulo. V drugem razredu je oče sestrama dal na izbiro, ali kupijo televizor ali klavir. Odločili so se za klavir, ki se ga je Neva začela učiti pri Mariji Rijavec. Po desetih letih učenja je imela samostojni koncert, kjer je 30 minut igrala na pamet. Učila se je tudi klasične kitare, ki jo je učil Drago Kanduč, in violine, ki jo je poučeval učitelj iz Ljubljane. Vsakodnevne popoldanske obveznosti v glasbeni šoli so bile stalnica. Pogosto se je šele zvečer spomnila, da mora opraviti domačo nalogo. Spominja se, da je pogosto brala domače branje pozno v noč, kar je motilo njeno sestro, ki ni mogla spati.

Čeprav sta bila starša velikokrat službeno odsotna, jih je pogosto spremljala glasba. Oba sta igrala harmoniko; ata se je pogosto usedel k njej med igranjem klavirja in skupaj sta zaigrala štiriročno. Čeprav Neva pravi, da niso bili glasbena družina, so imeli radi glasbo. Za zabavo. Brez nje bi bilo drugače.

Leta 1971 je pri šestnajstih letih na pobudo glasbene šole začela igrati prečno flavto pod mentorstvom Ivana Rijavca, ki jo je v mesecih po njunem prvem srečanju z »lepo in svetlečo flavto« večkrat spremljal na snemanje na RTV Slovenija. Kmalu zatem so jo kot prvo žensko v zgodovini Godbenega društva rudarjev Idrija povabili k godbi, ki ji je takrat dirigiral njen učitelj kitare Drago Kanduč. Da je edina ženska pri godbi, »se ni opazilo, delovali smo kot skupina. Jest sm se prilagodila, oni so se prilagodil. Pri merjenju za uniformo so mi prišli kar dvakrat izmerit obseg vratu, ker so moje mere tako zelo odstopale od moških«. Vaje so najprej potekale v stolpu na gradu, ki ji je bil ljubši od poznejših prostorov čipkarske šole kljub temu, da je tako odmevalo in je za njo sedel Ludvik Čibej ki jo je večkrat prestrašil tako, da ji je kar naenkrat na ves glas zatrobil s trobento v uho. Neva je seveda kmalu postala imuna na njegove potegavščine.

Tako kot drugi člani godbe je Neva prejemala denarno nagrado za obisk vaj. Tudi za evidenco slednjih je skrbel Ludvik in vsak mesec kar med vajo razdeljeval denar, kar je vsak godbenik potrdil s svojim podpisom. Sčasoma pa so sredstva zadoščala le še za povračilo potnih stroškov. Kdaj točno je prišlo do spremembe, Neva ne ve, vendar je še danes hvaležna za to priložnost, ki ji je ob štipendiji v gimnazijskih letih olajšala nakup številnih knjig.

Njena starša sta bila v mladih letih zelo zaposlena. Kadar za Nevo ni bilo varstva, je morala z mamo na babiške obiske, kar je najverjetneje vplivalo na njeno odločitev za nadaljnje šolanje. Kljub temu, da je obvladala kar štiri inštrumente, se ni videla kot glasbenica, ampak je želela slediti maminim stopinjam. Izbrala je naravoslovje, natančneje biologijo na Biotehniški fakulteti. Oboževala je (terenske) vaje, ki pa jih je po tretjem letniku morala opustiti, ker je zanosila. Hčerki Živi se je popolnoma posvetila; ni želela obžalovati časa, ki ga ne bi preživela ob njej.

Njene edine delovne izkušnje do tedaj so bile poletno delo v idrijskem muzeju, zato ni bila izbirčna pri izbiri službe. Po hčerkinem rojstvu je eno leto poučevala biologijo v 7. razredih osnovne šole v Idriji in imela biološki krožek. Nato se je zaposlila v idrijskem Kolektorju kot komercialistka, kjer je ostala 5 let. Ker je bila mama samohranilka, je morala sama poskrbeti zase in hčerko. Vstajali sta ob 5. uri zjutraj, da je hčerko pravočasno peš pripeljala v vrtec in nato odšla v službo. Ob delu je plačevala izredni študij na visoki šoli za organizacijo dela – kadrovsko izobraževalno smer. Ob vsem tem pa je enkrat tedensko uspela obiskovati tudi vaje godbe in si nosila note domov, da je lahko vadila. »Ka je človk mlad, ima več cajta. Dan je daljši ad 24 ur. Nikak zmureš vse.« Ob koncu študija je bila na tesnem z denarjem in ni več hodila v Ljubljano na predavanja, saj je tako vsaj malo prihranila. Vseeno pa je v le mesecu dni opravila 5 težkih izpitov in diplomirala leta 1983.

Tako kot je Neva morala hoditi po službenih opravkih z mamo, je toliko let pozneje svojo hčerko s seboj vozila na vaje godbe. Živa je bila priden otrok, s katerim ni imela nobenih težav in tudi nad glasnimi vajami se ni pritoževala. Mirno je stala za mamo in čakala, da bosta šli domov. Neva se rada pošali, da je bila njena hči druga ženska pri godbi, na katero je prenesla svojo ljubezen do glasbe in igranja klavirja. Nemalokrat sta skupaj zaigrali štiriročno, tako kot se spominja sebe in očeta iz preteklosti.

Leta 1995, ko je k godbi prišlo več flavtistk, je Neva postala stara mama in začutila, da je dovolj časa posvetila godbi. Prečno flavto je vrnila in si kupila svojo. »V življenju pač iščeš poti, ki ti bolj ustrezajo in te zadovoljujejo,« reče danes in se zgolj nasmehne ob misli, da bi ponovno začela igrati. Meni, da je to poglavje zanjo zaključeno. Po 25 letih igranja v godbi je prejela Gallusovo značko in leta 2005 podarila svojo uniformo idrijskemu muzeju.

Več kot 20 let je bila zaposlena v podjetju Intereuropa, po odpuščanju zaradi vstopa v EU in zmanjšanja obsega dela pa se je zaposlila na sodišču v Idriji, kjer je dočakala upokojitev.

Ivan Rijavec starejši je nekoč ob pogledu na Nevo dejal, da še po cesti hodi po taktu. Verjetno je bila lahkotna hoja v ritmu poleg dejstva, da so godbeniki med marširanjem »tako povezani in enotni«, vzrok, da je v svojih godbeniških časih najbolj uživala v povorkah in korakanju.

Zanimivi so tudi nekateri Nevini spomini na nastope. Njen prvi koncert z godbo v Tolminu je bil poln izzivov. Čeprav je lilo, nastop ni bil odpovedan, sedeti so morali na lesenih stolih z vdolbinami, mokrimi od dežja. Kljub temu, da se je Neva usedla na rob stola, je bila cela mokra in se ves dan ni mogla posušiti. Mirku Zelencu se je tako zasmilila, da je med nastopom prenehal z igranjem in ji držal dežnik. Za vedno ji bo v spominu ostal tudi mrzel zimski dan, ko je v navadnih čevljih nastopala na maratonu v Črnem Vrhu in komaj premikala ledene prste po še bolj ledeni flavti.

Po koračnicah v okolici Idrije so godbeniki pogosto hodili na vampe v Nebesa. Ob misli na hladno makaronovo solato pa je zagotovo njena prva asociacija pogostitev po nastopu na Opčinah (Italija), ko so godbeniki za okrepčilo dobili mrzle makarone, zmešane s tuno. Čeprav so bili po njenem mnenju okusni, so se možje zgražali, ker takšnih doma niso poznali.

Pogosta gostovanja so se ji sicer vlekla, saj so možje pogosto konzumirali veliko alkohola in se jim ni mudilo nazaj domov. Na avtobusu je pogosto sedela na sprednjih sedežih, zraven flavtista Mirka Zelenca, ki ga je tako zelo spoštovala, da se ni niti premaknila, kadar je zaspal in se med spanjem nevede naslonil nanjo.

Nevini bogati spomini na godbo med drugim vključujejo svetlo modre srajce, ki so se hitro obrabile okrog vratu, in prekratko krilo, ki ga ni želela nositi (k sreči ji je krojač istočasno s krilom sešil tudi hlače, v katerih je nastopala), Mirka Zelenca, ki je imel rjasto flavto (ker je ni čistil), dirigenta Matiča z enim plavim in enim rjavim očesom in dogodka ob snemanju filma Kva se kej spovneš?, ko se je spomnila samo dirigentovih očes, česar jo je bilo ob koncu dneva zelo sram.

Godba je bila včasih povezana z rudnikom, tovrstna glasba je stoletja spremljala življenja rudarjev in Idrijčanov, jim nudila sprostitev. A časi se spreminjajo. Čeprav godbeništvo izpodrinjajo številne glasbene skupine, to vendarle ostaja tradicija. Neva je prepričana, da ima idrijska godba poleg bogate zgodovine tudi svetlo prihodnost. Mladih kadrov je dovolj, učenje glasbe napreduje skupaj s tehnologijo, kvaliteta orkestra je boljša. Idrijska godba je nekakšna stalna in večna srčika mesta, za katero se je treba potruditi, da bo obsta(ja)la tudi v prihodnje. »Ponosni bi morali biti na to, da jo imamo, saj to ni samoumevno«.

Zapisala: Petra Marinko Rus, 12. 8. 2024

Fotografijo hrani: Neva Rupnik

Idrijska godba – zgodbe posameznikov

Zoran Kanduč

V Zoranovi družini je bila glasba od nekdaj pomemben del vsakdanjika. Njegov oče, Drago Kanduč, je namreč poučeval v idrijski glasbeni šoli, in sicer trobila, po potrebi pa tudi harmoniko in kitaro. Bil pa je tudi dolgoletni dirigent žirovskega in idrijskega pihalnega orkestra, v katerem je igral rog Zoranov stric, Franci Kanduč.

Kljub temu se je Zoran dokaj pozno začel ukvarjati z glasbo. Pred tem so ga zanimale druge reči, oče pa ga ni prav nič silil, da bi se vpisal v glasbeno šolo, čeprav so bili mnogi (zlasti zunaj širšega družinskega kroga) pogosto začudeni, ko so izvedeli, da dirigentov sin ne igra prav nobenega inštrumenta. Zoran je svojo strast do bobnov odkril šele v 8. razredu osnovne šole in to povsem nepričakovano: ko je pred koncertom idrijske godbe v Rudniški dvorani za še zagrnjenimi zavesami slišal, kako se je Stanko Kovačič (Fish starejši) ogreval na bateriji (komplet različnih bobnov in činel, op. a.). To je bila ljubezen na »prvo slišanje«. Doma je potem eksperimentiral kar na kuhinjskih loncih, čez nekaj časa pa je le zaupal očetu, da bi se rad začel učiti igrati bobne. In tako se je vse skupaj šele zares začelo. Spominja se, da je pouk potekal med šolskim počitnicami v rondoju idrijskega gradu, tj. v prostoru, kjer so bile sicer tudi vaje pihalnega orkestra. Ata mu je priskrbel palčke in že precej dotrajan mali boben (po dizajnu sodeč je bil izdelan pred drugo ali morda celo prvo svetovno vojno) ter ga naučil brati note. Nato pa je bil bolj ali manj prepuščen lastni iznajdljivosti, saj oče ni bil bobnar, v Idriji pa tedaj še ni bilo tovrstnih formalno izobraženih kadrov. Čeprav se mu to z današnje perspektive zdi nepredstavljivo, se je Zoran že v septembru, ko je bil v 1. letniku Gimnazije Jurija Vege, po komaj dobrih dveh mesecih igranja na bobne kot eden najmlajših članov pridružil idrijski godbi. Takrat je činele igral Dani Brus, veliki boben (kasa) pa Stojan Vončina – Pleh, sicer pevec v skupini Hg. To je bila tedaj (in potem še dolgo) celotna ritem sekcija idrijske godbe.

Zoran se je zavedal, da nujno potrebuje pedagoško pomoč nekoga, ki obvlada bobne. Želja se mu je izpolnila v 2. letniku gimnazije, ko je začel obiskovati glasbeni krožek v ljubljanskem Pionirskem domu. Vodil ga je odlični saksofonist in pianist Lado Jakša, ki je Zorana prijazno povezal z Ratkom Divjakom, vrhunskim bobnarjem Plesnega orkestra RTV ter mnogih najboljših jugoslovanskih rock in jazz skupin. Zoran je tako po šoli z avtobusom pogosto romal v Ljubljano, kjer mu je Divjak pokazal nekatere tehnične vaje (npr. dvojne udarce, doubles). Novo znanje, predvsem pa osebno poznanstvo z bobnarsko legendo sta mu precej okrepila samozavest. V gimnazijskih letih je Zoran začel igrati tudi bobne konga in bongo, timbale ter druga tolkala, in sicer najprej v Idrijskem plesnem orkestru, ki ga je vodil Julijan Vidmar, potem pa še v ljubljanski skupini, ki so jo sestavljali Aleš Rendla (bobni), Nino de Gleria (bas kitara) in Jonas Žnidaršič (električna kitara). Redno je vadil v grajskem rondoju, kjer se mu je neredko s saksofonom pridružil še leto starejši Reno Čibej, s katerim sta potem ure in ure skupno improvizirala. V tem obdobju se je Zoran kot tolkalec priključil tudi idrijski rock skupini Amen, ki so jo sestavljali Dare Kaurič (električna kitara in vokal), Robi Kašca (bas kitara) in Iztok Lampe (bobni). Po končani gimnaziji in pred odhodom na služenje vojaškega roka se je formiral ad hoc bend, v katerem so igrali Zoran (bobni), Cveto Kobal (bas kitara) in Reno Čibej (tenor saksofon). Nastopili so v Klubu mladih na podstrešju današnje knjižnice. Zoran je tedaj mislil, da se s tem koncertom tudi zaključuje njegova bobnarska kariera, ker da je po enoletnem glasbenem mrtvilu v JLA ne bo mogoče več oživeti. Verjetno je bil tudi to razlog, da štiri noči pred nastopom od silnega vznemirjenja ni mogel zaspati.

V nasprotju z njegovimi strahovi je bilo tudi služenje vojaškega roka zaznamovano z glasbo. Imel je srečo, da je bil njegov stric Albin Kanduč polkovnik, ki je s svojo avtoriteto poskrbel, da je lahko tudi v ljubljanski kasarni (in po premestitvi v Karlovec) vadil bobne. In še več. V šentviški kasarni je istočasno služil vojaški rok Renato Chicco, že tedaj vrhunski klasični in jazzovski pianist, s katerim sta pogosto improvizirala in preigravala jazzovske standarde. Renato je po vojski nadaljeval študij klavirja na akademiji v Gradcu, Zoran pa ga je že kmalu obiskal in kake tri tedne opazoval, kako poteka poučevanje igranja bobnov v tej ustanovi. Bivanje v Gradcu je izkoristil tudi za nabavo bobnarskih učbenikov in jazzovskih plošč, ki jih v Sloveniji tedaj ni bilo mogoče kupiti.

Tudi med študijem na Pravni fakulteti v Ljubljani je bila, kot sam pravi, »glasba na prvem mestu«. Še vedno je igral v idrijskem pihalnem in plesnem orkestru. Takoj po koncu služenja vojaškega roka se je priključil idrijski komercialni glasbeni skupini Kontinental, katere jedro so tvorili Ludvik, Reno in Rihard (Hari) Čibej. Že v jesenskem semestru prvega letnika študija je začel igrati bobne v ljubljanski jazzovski skupini Behemont, v kateri so bili še Bogo Pečnikar (bariton saksofon), Urban Urbanija (tenor saksofon) in Miha Škrlep (alt saksofon in flavta). V spomladanskem semestru se je priključil legendarni skupini Begnagrad (Bratko Bibič, harmonika; Bogo Pečnikar, klarinet in bariton saksofon; Igor Leonardi, električna kitara; Nino de Gleria, bas kitara; Boris Romih, tolkala), ki je po izdaji velike plošče nujno potrebovala bobnarja, ker je bil Aleš Rendla tedaj na služenju vojaškega roka. S to skupno je nastopil v ljubljanskih Križankah, na opatijskih Dnevih jugoslovanske glasbe in na dveh daljših (skoraj enomesečnih) turnejah po Evropi, kjer so igrali na jazz festivalih in v klubih, imeli pa so tudi nekaj samostojnih koncertov. V četrtem letniku študija je igral z jazzovsko skupino Viva la musica, ki jo je vodil pianist in skladatelj Gregor Strniša.

Ko je po končanem študiju leta 1986 postal mladi raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, se je bilo treba posloviti od bobnanja. Moral se je posvetiti študiju, tako da za bobne preprosto ni bilo več dovolj prostega časa, zavedal pa se je tudi, da ni imel niti dovolj tehničnega znanja niti nujno potrebne formalne izobrazbe niti zadostne nadarjenosti, da bi se lahko z glasbo ukvarjal profesionalno. S podobno življenjsko izbiro so bili tedaj soočeni tudi mnogi njegovi vrstniki, s katerimi je poprej igral v različnih zasedbah. Nekateri so nadaljevali glasbeno pot kot profesionalci, nekateri pa so se začeli poklicno ukvarjati z drugimi rečmi. Leta 1990 je magistriral in dobra tri leta pozneje še doktoriral na ljubljanski Pravni fakulteti, nato pa nadaljeval poklicno raziskovalno delo na področju kriminologije.

Toda ljubezen do bobnov le ni povsem zamrla. Čez čas si je Zoran nabavil elektronske bobne in se odločil, da se tokrat začne učiti tega inštrumenta »tako, kot je to treba«, namreč s pomočjo akademsko šolanega učitelja. To še vedno počne, saj je učenje glasbenega inštrumenta proces, ki se nikoli zares ne konča. Na oder pa se je po zaposlitvi na Inštitutu za kriminologijo vrnil samo še nekajkrat. Najprej je igral tolkala na idrijskem koncertu Dixie banda (mini plesnega orkestra), ki ga je vodil Julijan Vidmar. Potem je igral mali boben na koncertu idrijske godbe, ki je bil posvečenega njegovemu očetu, Dragu Kanduču. Nazadnje pa je igral tolkala na dveh jubilejnih koncertih plesnega orkestra pod taktirko Julijana Vidmarja in dr. Alfreda Kobala, ki je dirigiral skladbo Trumpet blues. Zanimivo je, da je bobne na teh dveh koncertih igral Rok Kovačič (Fish mlajši), čigar oče je bil tisti, ki je Zorana izvorno navdušil za bobnanje, ko ga je pred davnimi leti poslušal med njegovim ogrevanjem v Rudniški dvorani. A tovrstni vpliv je imel tudi Zoran, čeprav s precejšnjo zapoznitvijo. Izvedel je namreč, da je njegovo bobnanje ob 50. rojstnem dnevu na Kendovemu dvorcu navdušilo bratrančevega sina za ta instrument. Arne Kleindienst danes igra tolkala v GDRI.

Zoran, ki mu ne manjka več veliko do upokojitve, ne razmišlja o tem, da bi ponovno pričel z igranjem v godbi ali v kakšni manjši glasbeni skupini. Biti bobnar v Godbenem društvu rudarjev Idrija je zelo, pravzaprav preveč odgovorna naloga, za katero nima več dovolj samozavesti. Se pa z veseljem in nostalgijo spominja preteklih (»starih dobrih«) časov. Godba je takrat igrala ob vsaki priložnosti, odzivi publike so bili skoraj vselej zelo pozitivni, neredko navdušeni. Vaje godbe je vedno spremljala neka posebna človeška energija, h kateri so pomembno prispevale enkratne, neposnemljive osebnosti godbenikov, okoli katerih so se spletale tudi številne anekdote, katerih humornost pa je bila bolj kot od same vsebine običajno odvisna od načina, kako so bile ubesedene in pripovedovane (Mirče je bil na tem področju še posebej duhovit). S komerkoli se je Zoran pogovarjal, je začutil, da ima »trdna stališča in svojski smisel za humor. Vsak je bil svet zase, s svojo značilno, idiosinkratično prezenco, včasih pa tudi s svojimi specifičnimi kapricami«. Zoran občuduje očeta, ker je toliko let uspešno vodil ta raznoliki kolektiv, ga vzdrževal v nekem vsaj zasilnem redu ter obenem uravnaval odnose in včasih tudi konflikte med njegovimi člani. Ko je Zoran igral v idrijskem pihalnem orkestru, je močno prevladovala generacija starejših godbenikov. Akademsko šolanih in poklicnih glasbenikov je bilo malo. Večina se je z glasbo ukvarjala ljubiteljsko. Godbeniki, ki se jih Zoran še najbolj spominja, so naslednji: Stanko Kovačič (bobni), Dani Brus (činele), Stojan Vončina (veliki boben); basisti: France Tušar, Mirko Pajer in Boris Gruden; pozavne: Zdravko Vidmar, Franc Makselj in Ivan Cah; tenor: Julijan Vidmar in Grošelj; bariton: Ivan Jurjavčič; tenor saksofon: Anton Kašpirc; trobente: Ludvik Čibej, Jože Strnad, Emil Semec, Ivi Vidmar, Marko in Ivan Leoni; rogista: Franci Kanduč in Ivan Tušar; flavte: Neva (pozneje se ji je pridružila še sestra Zoranovega gimnazijskega sošolca Andreja Lutmana), Cveto Kobal in Mirko Zelenc – Mirče; klarineti: Cveto Koder, Marijan Kogej, Franc Kenda, Ivan Gantar, Albin Čibej, Ivan Rijavec (ki je po potrebi igral tudi alt saksofon), Reno Čibej in Ivan Jurjavčič mlajši.

Stare plehbande, ki je pomembno zaznamovala Zoranovo mladost, seveda že dolgo ni več. Nanjo ga bo vedno spominjal tudi zanj prijeten vonj mešanice cigaret in alkohola, ki se je zažrl v stene okroglega vadbenega prostora in v omare, kjer so shranjevali note, inštrumente in drugo opremo godbe, plesnega orkestra in drugih bendov. Zoran ocenjuje, da je današnja godba po kadrovski zasedbi skorajda neprimerljiva, sestavljajo jo dosti mlajši člani in je zaradi številnih šolanih glasbenikov veliko kvalitetnejša. Obnašanje na vajah in po koncertih je videti bolj disciplinirano. Repertoar je na precej višji težavnostni ravni. Z orkestrom pogosto nastopajo vokalisti. Tolkalska sekcija je mnogo večja. Njeni člani igrajo tudi melodične inštrumente. Zoran takole sklene svojo pripoved: »Idrija je lahko zato sedaj še bolj ponosna, saj je njen pihalni orkester kvalitetnejši, za povrh pa je eden najstarejših, če že ni celo najstarejši v Evropi. Recimo – brez lažne skromnosti – da je.«

Zapisala: Petra Marinko Rus, 1. 9. 2024

Fotografijo hrani: Ana Kanduč

Idrijska godba – zgodbe posameznikov

Margerita Strnad Kos

Margerita Strnad Kos se je rodila 31. marca 1973 v Ljubljani. Njena mama Florjana, doma iz Straže, je bila negovalka in pevka v pevskem zboru, njen oče Jožef, doma iz Idrije, pa je delal kot vodja jame na rudniku. Jožef je bil predan trobentač v plesnem orkestru, Rudarskem kvintetu in Godbenem društvu rudarjev Idrija. Godbenik je bil od svojega 10. pa vse do 50. leta starosti, ko je umrl za posledicami raka.

Margerita je že kot majhna deklica vedela, da bo sledila očetovim stopinjam in se učila igrati inštrument, ki ga je možno igrati v godbi. Pri sedmih letih je začela igrati kljunasto flavto v Glasbeni šoli Idrija in že izbirala naslednji inštrument. V tistih časih je bil nabor inštrumentov v glasbeni šoli za deklice boren, saj so lahko igrale le klavir, kitaro in prečno flavto, sem in tja tudi violino. Odločila se je za prečno flavto. Leta 1980 je uspešno opravila sprejemni izpit za godbeniško šolo – sponzorirala jo je idrijska godba s ciljem pridobiti nov godbeniški kader –, vendar se je zaradi očetove odločitve raje prepisala nazaj v redno glasbeno šolo, kjer se je za razliko od godbeniške šole lahko učila tako igranja inštrumenta kot glasbene teorije.

Margerita se je učila igranja na prečno flavto pod mentorstvom Ivana Rijavca do 2. letnika gimnazije. V letih 1984–1987 je igrala pri mladinski godbi, ki jo je prav tako vodil Ivan. V 7. razredu osnovne šole (l. 1986), pa se ji je končno izpolnila tudi velika želja in postala je članica idrijske godbe. Pred njo sta v godbi igrali le dve flavtistki. Nekaj let pozneje se ji je pri orkestru pridružila sestra Tina. Iz časov, ko je bila članica mladinske godbe, ne pa tudi godbenega društva, se Margerita še posebej spominja prvomajskih budnic. Igrali sta jo obe godbi, vsaka na svoji strani Idrije. Ker pa je bil bas boben samo en, je mladinska godba seveda ostala brez. Zelo poredko so nastopili skupaj in takrat je še posebej uživala v »fantastičnem, polnem« zvoku inštrumentov.

Po zaključku OŠ Idrija se je Margerita vpisala na Gimnazijo Jurija Vege, kjer je izbrala naravoslovno-matematično smer. Po gimnaziji je stala pred pomembno odločitvijo glede nadaljnjega študija. Izbirala je med medicino, matematiko in ekonomijo. Zaradi večjih možnosti za štipendijo in zaposlitev se je odločila za študij ekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, saj je vedno imela rada številke. Margerita je diplomirala leta 1997 in prejemala štipendijo podjetja Rotomatika, kjer je bila štiri leta tudi zaposlena. Istočasno je opravljala tudi magisterij. Leta 2000 se je zaposlila na Občini Idrija kot vodja finančno-računovodske službe, kjer uspešno in z veseljem dela že 24 let. Magistrirala je leta 2003.

Igranje v orkestru je bilo zanjo vedno nekaj posebnega, bilo je »fajn in niki pomembnega«. Bila je izjemno ponosna, ko je postala članica orkestra in prvič oblekla svojo plavo uniformo, ki jo je »podedovala« od flavtistke, ki je v tistem času prenehala z igranjem. Ta uniforma ji je še posebej ostala v spominu, saj je bila ena redkih novih članic, ki so imele to srečo, medtem ko so drugi nastopali v modrih puloverjih in kavbojkah, vse dokler orkester ni dobil novih uniform (dekleta so lahko izbirala med krili in hlačami).

Njena predanost glasbi je bila od nekdaj izjemna; kot se za godbenico z najdaljšim stažem igranja spodobi, ni zamudila praktično nobenih vaj. Tudi ko je obiskovala gimnazijo, so bile vaje orkestra vedno na prvem mestu, šolske obveznosti pa so prišle šele za tem. Po 38 letih aktivnega udejstvovanja v godbi je Margerita še vedno redna udeleženka torkovih in petkovih vaj ter nastopov. Zamudi jih le redko, in sicer zaradi bolezni, službenih obveznosti ali dopusta. »Na enmu koncertu nism bla dobru pripravljena in sm rekla: tega si pač na smim dovolit. Ene par napak sm nardila in sm bla mal žalostna na konc koncerta. In sm rekla: neč, dukr na bom mila tuk cajta, de bom ris hadila na vaje, bom nihala.« A tisto leto, ko ni mogla hoditi na vaje zaradi ostalih obveznosti, Margerita ni bila zadovoljna s svojim življenjem, zato ji je bilo veliko lažje najti čas in se spet vrniti k godbi.

Pred tem je zaradi rizične nosečnosti dvojčkov Eve in Aljaža morala za par mesecev prenehati z igranjem inštrumenta. Po porodu pa se je kar hitro vrnila v godbeniške vrste. Njena predanost in ljubezen do glasbe sta postali zgled njenima otrokoma, ki sta zdaj že 19-letna maturanta z odličnim uspehom. Aljaž je pozavnist v idrijski godbi in glasbenik z dušo in srcem, za katerega Margerita verjame, da bo pri godbi ostal dolgo časa. Eva pa je flavtistka in športnica po zgledu Margeritinega moža Robija. Margerita je tako prenesla svojo ljubezen do glasbe na naslednjo generacijo, na kar je ponosna.

Čeprav je Margerita v mladih letih godbo dojemala skozi oči mladostnice, zdaj opaža nekatere razlike med staro in sedanjo godbo. Vaje so potekale v stolpu gradu Gewerkenegg, kjer je bilo pomanjkanje prostora, kljub temu, da je orkester štel manj članov. Kot otroku so se ji vsi člani zdeli stari, program pa je bil enostavnejši in način dela drugačen. Če godbenik ni redno obiskoval vaj, mu ni prišlo na pamet, da bi prišel na koncert. Tega niti dirigent niti predsednik ne bi dovolila.

Njen prvi dirigent Julijan Vidmar je bil vročekrven in včasih divji dirigent. Če je kdo narobe zaigral, je lahko dobil dirigentsko palico v glavo, in če ni bilo discipline, je bil Jule sposoben s čelom z vso močjo udariti v vrata, da je pridobil pozornost godbenikov. Kljub temu ji je bil všeč kot dirigent, saj je rada igrala zabaven program, kot je jazz. Naslednja dirigenta ji nista bila tako pri srcu, vse do prihoda Domna Prezlja, ki je bil fantastičen dirigent, ki je godbo dvignil na veliko višji nivo kot kdajkoli poprej. Pod njegovo taktirko se je zelo izboljšala tudi finančna situacija orkestra. »Da smo tam, kjer smo, mislim, da je povečini njegova zasluga.«

Margerita opaža razlike v poteh na in z nastopov skozi leta. Danes se ustavimo, da se lahko okrepčamo ali gremo na toaleto, včasih pa so se ustavljali kar med potjo, vzeli inštrumente in pričeli z igranjem. Še tako kratke razdalje so tako pomenile povratek domov pozno v noč. Zanimivo je bilo tudi prehajanje čez mejo, ki je bilo v tistih časih veliko strožje kot danes. Če je kateri od godbenikov pozabil pasaport na poti v Italijo, so kar med igranjem marširali čez mejo in se izognili pregledu. Avtobus pa prazen za njimi. Nazaj grede so težavo reševali tako, da je godbenik brez dokumenta šel skozi ena vrata ven, policaj-carinik skozi druga vrata notri in pregledoval dokumente, godbenik pa za njim nazaj na avtobus.

Margerita se spominja tudi neprijetnega dogodka na enem izmed promenadnih koncertov. Ko je prišla na oder in sedla za svoj pult, je ugotovila, da ji je nekdo zamenjal note. Namesto not za flavto so bile pred njo note za klarinet. Ker je bila edina flavtistka na tistem nastopu, je bila situacija še posebej stresna. Na srečo ni imela izpostavljenih mest, ki bi jih morala odigrati, zato ni izstopala in je koncert potekal brez večjih težav. Do danes ni ugotovila, kdo je bil avtor neprijetne potegavščine.

Igranje v godbi Margeriti predstavlja enega najlepših hobijev kljub temu, da zahteva veliko prostega časa. »Velikrat si mislim: a mi je tega triba?« Ta čas bi lahko drugače izkoristila, a si ne more predstavljati življenja brez glasbe in godbe. Čeprav je njena situacija danes drugačna, ji obisk vaj še vedno pomeni sprostitev, zabavo, klepet s prijatelji: »eni hudje h psihiatru, mi grima pa h plehmusk.« Ne glede na stresen dan v službi z vaje vedno pride sproščena in dobre volje tudi odide spat. Margerita vsakemu, ki ima vsaj malo posluha, svetuje, naj se vpiše v glasbeno šolo na inštrument, ki ga bo lahko igral celo življenje, ne pa npr. klavir, ki bo po desetih letih lahko služil le še namesto podstavka za rože.

Zapisala: Petra Marinko Rus, 12. 7. 2024

Avtor fotografije iz leta 2023: Robert Kos

Idrijska godba – zgodbe posameznikov

Tomaž Vencelj

Zgodbo Tomaža Venclja začenjamo s praprapradedom Josipom Serjunom, ki je bil urar, 1. slovenski kavarnar in župan Idrije med letoma 1883 in 1886. V tem obdobju se je v Idriji razvijalo meščanstvo in Tomaževi predniki so postali pomemben del tega družbenega sloja.

Tomaž Vencelj, rojen mami Boži Gnjezda in atu Ivu Venclju iz Tolmina 88 let pozneje, je 132 let po svojem praprapradedu, leta 2018 postal župan Idrije. Za tem, ko je pridobil številne delovne izkušnje na bencinski črpalki OMV in Komunali (nabava in skladišče ter upravljanje športnih in kulturnih objektov) ter se preizkusil kot samostojni podjetnik, mu je bilo usojeno stopiti v velike čevlje svojih prednikov. Kot član Godbenega društva rudarjev Idrija je leta 1997 kandidiral za predsednika godbe, s čimer je godba ponovno dobila predsednika iz vrst godbenikov. Leta 2012 ga je zaradi nezdružljivosti funkcij nasledil Andrej Lazar, saj se je Tomaž pri 38 letih odločil, da pozitivne spremembe v skupnosti lahko še bolje dosega, če postane del lokalne politike.

Kako pa se je začela njegova glasbena pot? Kot večina mladih glasbenikov je Tomaž tudi sam pričel igrati blok flavto, sledila so tri leta igranja klavirja, nato pet letnikov trobente. Kot 18-letni fant je leta 1992 prišel k Pihalnemu orkestru rudarjev na pobudo sošolcev Andreja Lazarja in Rada Božiča ob prihodu novega dirigenta Matiča. Tomaž je ob tej priliki šel do Ludvika Čibeja in ga vprašal, »če bi loh biu pr pleh musk«. Ko je Ludvik izvedel, da igra trobento, mu je rekel: »Trobent je ži itak dost, gledi na tu de si debeu, boš špileu tuba, Mirko te bo pa bas kluč nauču«. In tako se je pričela njegova godbeniška pot. Tomaž je dobil helikon, ki ga še sedaj uporablja za marše, tubist Mirko Pajer, ki je bil eden od treh idrijskih profesionalnih glasbenikov (tubo je igral pri Orkestru policije), pa mu je nad vse note zapisal prijeme, saj mu je prehod iz violinskega v bas ključ nekaj časa delal probleme.

Ko je po Mirkovi smrti par let pozneje ostal sam na B tubi in se »ni mogu več šlepat«, je Tomaž moral več vaditi, da je lahko note odigral pravilno. Vse dokler se mu niso pridružili tudi drugi: Dame, Dušk na F tubi in občasni substituti, npr. Jureš iz Simfoničnega orkestra. Leta 2003 se mu je za tekmovanje pridružil Rok Šinkovec (iz Idrije, ki je tudi harmonikaš). Ko je slednji prenehal z igranjem v godbi, ga je zamenjal Rok Šinkovec (iz Kanomlje), ki je glasbo študiral na SGŠ, in Tomaž se je lahko ponovno zlil z orkestrom. Za njim je prišel še en »študiran« tubist, Lenart Munih.

Godbo so pred letom 2000 sestavljali stari godbeniki, ki so »skus sam jamral, de ni soudov za neč« (čeprav so za določene stvari bili), in mlada sekcija, polna zanosa, ki je želela napredek godbe. Npr. Vasko, Bizjak, Martinčk, Fori … ter tedaj 23-letni Tomaž, ki je s tem namenom leta 1997 kandidiral za predsednika godbe. Boris in Vasko sta prevzela arhiv, Martin je prevzel blagajno, Gregor je pomagal, kolikor je lahko, saj je bil takrat že študent. Starejši godbeniki so se bali, da bodo mulci vse uničili, ker »nimajo pojma« in je na ta račun padlo nekaj hudih besed. Sploh z Ludvikove strani, a so jim fantje pokazali, da nimajo prav. Glede na to, da so se zavedali, da sredstva Občine Idrija ne zadoščajo za normalno delovanje godbe (leta 1997 so ta znašala 600.000 SIT, leta 1999 pa 800.000 SIT, kar bi preračunalo znašalo 4.054 EUR[i] ), so začeli iskati rešitev.

Do velikega izboljšanja finančnega položaja godbe je prišlo leta 2002, ko je mlada moč poleg usihajočih se sredstev Občine Idrija pridobila generalno pokroviteljstvo s strani tedanjega Holdinga Hidria (ta za razliko od Kolektorja ni pogojeval spremembe imena godbe, kar je bilo velikega pomena, saj je godba leta 1995 ob pričetku veljavnosti Zakona o društvih prevzela že prej uporabljen naziv godbeno društvo in se poimenovala v Godbeno društvo rudarjev Idrija, česar niso imeli namena spreminjati). Približno leto dni pozneje (2003) pa je Tomažu uspelo prepričati Odbor za družbene dejavnosti na Občini, da idrijska godba nujno potrebuje več sredstev za svoj obstoj (namenili so ji 2.371.000 SIT, kar bi pomenilo 10.017 EUR[ii]).

Skupna sredstva so po letu 2003 bistveno porastla, zato se je vodstvo orkestra moralo odločiti za sistematično in čimbolj učinkovito upravljanje sredstev. Gledali so dolgoročno in pričeli sistematično nadgrajevati inštrumente (nova tuba, nova tolkala: ksilofon, timpani …), finančno pomagati mladim, da so se lahko šolali na srednji glasbeni šoli ali naprej na akademiji za glasbo (npr. Jernej Albreht, Nace Kogej, Blaž Ogrič, Jani Kenk, Rok Šinkovec, Filip Lazar …), prišlo je do sodelovanja med godbo in Glasbeno šolo Idrija, rezultat katerega je bil vsakoletni priliv novih glasbenikov. »Od takrat naprej rastemo v znanju in številu«. Toliko nas je, da nam nov izziv predstavljajo godbeniški prostori, saj trenutni pokajo po šivih.

Veliko spremembo je po 31. marcu 2001 prinesel tudi Domen Prezelj, ki je godbo ponesel na višjo raven. Pod njegovo taktirko se je godba spremenila v pihalni orkester s simfonično zasedbo. Danes godbe, ki je igrala marše in zabavno glasbo ter imela koncert za novo leto ni več. Nastal je orkester, ki igra »tehtne zadeve«, spodbuja glasbeno znanje, gosti glasbene soliste in ima dva zahtevnejša koncerta v letu (poletnega in zimskega).

Še eno ključno spremembo je prinesla sprememba termina vaj. »Učasih so ble vaje ab torkih in četrtkih«, zaradi česar jih študenti v Ljubljani niso mogli obiskovati. S tem, ko so vaje prestavili na petek (nekaj časa so bile vaje celo ob sobotah dopoldne), so »polovili« študente, ki bi sicer prenehali z igranjem v orkestru.

Tomažu muska (godba) pomeni veselje in relaksacijo poleg službe in domačih. Na vaje se kljub napornemu urniku trudi hoditi vsaj ob petkih. Ljubezen do glasbe prenaša na hčerki; starejša Olja igra klarinet pri orkestru GŠ Idrija in Godbenem društvu rudarjev Idrija, mlajša Zora pa se je v letošnjem letu pričela učiti oboo. V godbi mu je čast igrati. »Ko si oblečem uniformo in sem del orkestra, to predstavlja tradicijo, s katero se ne more nihče drug ponašati«. Obstaja ogromno raznolikih orkestrov, tudi boljših od idrijske godbe, vendar nobeden ne obstaja toliko časa, »s takšnimi in drugačnimi preskoki in krajšimi prekinitvami«. Godba je bila in ostaja del vseh ključnih dogodkov, z njo se občina in občani od nekdaj ponašamo. Ima drugačen renome kot pred 25 leti, mladina sama dela reklamo za članstvo v godbi. Če bo priliv iz GŠ Idrija ostal, se za prihodnost godbe ni bati.

Zapisala: Petra Marinko Rus, 16. 9. 2024

Avtor fotografije: Robert Zabukovec, 2023

[i] Ob tečaju 197,3215 SIT/EUR na dan 31. 12. 1999; vir tečajev: http://izo.sodisce.si/izo-web/spring/preracun?execution=e1s4

[ii] Ob tečaju 236,6903 SIT/EUR na dan 31.12.2003; oziroma preračunano v današnje cene približno 16.418 EUR, če upoštevamo stopnjo inflacije december 2003–avgust 2024 v višini 63,9 %. Vir: https://www.stat.si/Inflacija/sl-SI

Zbirke Mestnega muzeja Idrija

Idrijska godba – zgodbe posameznikov

MESTNI MUZEJ IDRIJA

NAČRTUJTE SVOJ OBISK

SLEDITE NAM

KONTAKTIRAJTE NAS